Berlin, Kranj, Srbija

Pravzaprav je bilo presenetljivo. Niti ne toliko, da je prvi Slovenec postal prejemnik nagrade Claudia Abbada (eden največjih dirigentov zadnjih desetletij je bil petnajst let glasbeni umetniški vodja in glavni dirigent milanske Scale, med letoma 1971–1986, potem je odšel na Dunaj in postal generalni glasbeni direktor mesta). Najbolj presenetljivo je bilo, da se ime omenjenega nagrajenca Vita Žuraja ni opazilo (skoraj) nikjer. Na teh straneh smo bili med prvimi (če ne sploh prvi), ki smo opozorili nanj in na njegovo nagrado, ki še zdaleč ni »le ena od nagrad«, kot številni zavistneži radi zmarginalizirajo priznanja, ki jih kak domači izvajalec dobi kjer koli v tujini. Menedžerja Vita Žuraja nisem slišal niti se ni oglasil »ustreznim osebam, ki jih izjemno spoštuje«, kar v prevodu pomeni lastniku časnika ali predpostavljenemu uredniku.

Štiri mesece bo te dni minilo od presenetljive zmage slovenskega ženskega pevskega zbora Carmen manet, ki je osvojil prvo mesto na tekmovanju Evrovizijski zbor leta 2017 (gre za tekmovanje v rangu Pesmi Evrovizije, Evropska radiotelevizijska zveza EBU je tovrstni format tekmovalne TV-oddaje za nadarjene zborovske pevce letos uvedla prvič) in tako ponesel kakovost in tradicijo slovenskega zborovskega petja čez meje naše države. Tudi o tem zboru smo na teh straneh pisali med prvimi. In tudi takrat nismo dočakali klicev kakega – strica iz ozadja!

Zdaj pa nazaj k nagrajencu Karajanove akademije Berlinskih filharmonikov. Gre za organizacijo, ki s pomočjo donacij zagotavlja izobraževanje mladih nadarjenih glasbenikov pri članih orkestra. Poleg tega je bila leta 2000 ustanovljena tudi Fundacija za promocijo akademije, ki zagotavlja dolgoročno podporo za izobraževanje glasbenikov, ki jo je ustanovil Karajanov naslednik Claudio Abbado. S tem je Abbado zagotovil sodelovanje med obema organizacijama, ki omogoča tudi (občasno) podeljevanje nagrade skladateljem. Prejemnik dobi naročilo za skladbo, ki upošteva inštrumentacijo študentov in je prilagojena njihovim zmožnostim. Izvedejo jo na koncertu Karajanove akademije. Tudi Žurajevo skladbo so izvedli, šlo pa je za najobsežnejše delo v zgodovini te nagrade: skladbo Alavò, ki je napisana za sopran in klavir solo ter komorni orkester, v dolžini 35 minut, prikrojena pa je bila prostorskim možnostim dvorane za komorno glasbo Berlinske filharmonije (Kammermusiksaal der Berliner Philharmonie).

Menedžerjev pa od nikoder. Dela in skladbe očitno govorijo po svoje in pišejo svoje zgodbe.

Zdaj pa preskok v ljubljanske Stožice. Tam bo v teh dneh koncert srbske skupine Riblja čorba.

Sivolasi pevec Bora Đorđević se veseli, so povedali menedžerji. Ti so – kot je mogoče razbrati – zavrteli vse številke skoraj vseh novinarjev. In si tako zagotovili »maksimalno podporo pri prodaji vstopnic in pri napovedi koncerta«. Navsezadnje je to tudi naloga menedžerjev, ki opravljajo svoje delo; tako kot nemara številni piarovci, ki so kot svojevrstni likalniki javnega mnenja o tem ali onem (ne)pomembnežu. Je pa zanimivo, da se menedžerji nagrajencev Karajanove akademije ne oglašajo (ali pa sami nagrajenci), se pa zelo radi vsi tisti, ki jih zmoti kakšna »nepolikana« gubica zvezd s katerega drugega planeta.
Tako tudi menedžerji omenjenega Đorđevića radi razširjajo glas, še posebno zaradi njegove stare izjave o Slovencih kot dunajskih konjarjih. Menedžerji zdaj »prodajajo«, da je od takrat minilo že veliko časa, da se je Bora čorba že opravičil in da bi to moralo biti pozabljeno.

Nekateri so tudi že pozabili ali pa le »pozabili«, da prav te dni minevata dve desetletji, odkar naj bi v ljubljanski Hali Tivoli prepevala Riblja čorba. Koncert je bil prepovedan zaradi Borovega političnega angažmaja (mimogrede, rockerja so takrat označevali za gromoglasnega zagovornika srbskega vožda Slobodana Miloševića), zdaj pa se sliši – kot pravi frontman –, da ta koncert z njihove strani ni bil nikoli dogovorjen.

Mnenja o vsem tem so različna! Menedžerji so pač plačani, da polikajo vse gubice. Te pa – na žalost in ne glede na kakovost materiala – nastanejo (ali ostanejo!) tudi na srajcah, na katerih piše, da jih ni treba likati.