NA EKS
Bleferji
Slišal sem izgovore, da so poslanci v državnem zboru zazibani v lasten virtualni svet, iz katerega jim uspe uiti samo s pomočjo županske funkcije.
Odpri galerijo
Ni veliko upanja, da bi bleferji izginili s politične scene. FOTO: Shutterstock
Včasih sem nostalgičen. Ne, ne bom pisal o jugonostalgiji, ki je meseca maja, ko se mnogi spominjajo tovariša Tita, sicer vedno aktualna tema. Morda kdaj drugič, ker je to tema, ki veliko pove o nas samih.
Te dni sem brskal po svojem novinarskem arhivu in ugotovil, da mineva osem let od teme, v katero sem se globoko zakopal in z uspehom izkopal, veliko pa pove o pristnosti duše politikov. Takole sem zapisal 16. maja 2011: »Res je, da je morda nenavadno spraševati poslance, ki so neki zakon podpisali, ali bodo zanj tudi glasovali. A glede na izkušnje – propadlo je namreč že šest zakonskih predlogov o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije – smo se v uredništvu Siola odločili preveriti, ali je to res tako samoumevno.«
V seriji člankov sem pisal o političnem blefiranju, ko javno govoriš eno, razpravljaš že malo drugače, na koncu pa glasuješ v nasprotju s tem, kar javno govoriš. Dolga leta je bila namreč prvovrstna politična tema vprašanje, ali so lahko poslanci hkrati tudi župani in ali lahko kakovostno opravljajo dve službi. Seveda je jasno, da ne morejo, a tema se je vrsto let vrtela v medijskem prostoru, ker so se bleferji oklepali obeh funkcij z vsemi štirimi.
Najbolj zabavno je postalo leta 2011, ko se je del bleferjev pod pritiskom javnosti podpisal pod predlog zakona, ki bi ukinil, kot sem jih poimenoval, poslanske dvoživke. Ne samo to – pod predlog se je podpisalo toliko poslancev, da bi moral biti zakon sprejet brez težav. A hkrati je bilo z letala jasno, da bo del poslancev, krivično bi bilo reči, da so bili vsi bleferji, pri glasovanju rušil zakon, ki so ga sopodpisali.
In začela se je preprosta novinarska operacija, zaradi katere me danes grabi nostalgija. Vsem podpisnikom zakona sem najprej poslal pisno vprašanje, ali bodo glasovali za zakon, ki so ga podpisali, nato pa pri posameznih bleferjih še telefonsko preverjal, kako bodo ravnali. To je bila zabava!
Nekateri so začeli dvomiti o lastnem tekstu (zakonu). Slišal sem izgovore, da so poslanci v državnem zboru zazibani v lasten virtualni svet, iz katerega jim uspe uiti samo s pomočjo županske funkcije. Pa da so nekateri poslanci kljub opravljanju dvojne funkcije »bolj pridni« kot »navadni« poslanci. Nekateri so bili zelo domiselni z navedbo, da se bodo odločili na podlagi vzdušja v parlamentu v trenutku razprave, drugi se celo niso spomnili, da so predlog zakona podpisali. Kar nekaj poslancev mi je na koncu vendarle obljubilo, da bodo glasovali za. Zakon je bil prihodnji dan po objavi omenjenega članka sprejet, v neformalnih pogovorih po sprejetju zakona pa sem od nekaterih poslancev slišal, da bi brez odločnega pritiska medijev bleferji zmagali.
Te zgodbe sem se spomnil ob aktualnih razpravah bleferjev, ki zagotavljajo, da so za čim večji vpliv volivcev na izvolitev poslancev na parlamentarnih volitvah, hkrati pa dolga leta mešajo meglo, da se ne bi nič spremenilo. Natančno imajo namreč naštudirano, kako z uvrstitvijo v določen volilni okraj v parlament spraviti določene poslance – izbrance vrha posameznih strank. Spet je z letala jasno, da kljub ustavni določbi o nujnosti odločilnega vpliva volivcev zdajšnji sistem onemogoča, da bi lahko državljani na parlamentarnih volitvah izbirali med več kandidati iste stranke.
In da, povsem preprosto je sistem spremeniti – treba je glasovati za tisto, za kar se javno zavzemaš, oziroma nehati klobasati z izgovori, za katere si domišljaš, da jih bodo ljudje kupili. Če lahko ljudje na evropskih volitvah izbirajo med osmimi izbranci stranke in obkrožijo enega, ki jih je najbolj prepričal, ne vem, zakaj bi bila znanstvena fantastika uvesti podoben sistem za parlamentarne volitve.
Ni veliko upanja, da bi bleferji izginili s politične scene, čeprav ne velja zganjati preveč nostalgije in malodušja. Vsak od nas lahko naredi droben korak – treba je iti na volitve in izbirati tiste, ki niso bleferji ali pa se vsaj trudijo blefirati čim manj. Prvo priložnost boste imeli že čez osem dni, na evropskih volitvah. Izkoristite prednostni (preferenčni) glas in izločite bleferje!
Te dni sem brskal po svojem novinarskem arhivu in ugotovil, da mineva osem let od teme, v katero sem se globoko zakopal in z uspehom izkopal, veliko pa pove o pristnosti duše politikov. Takole sem zapisal 16. maja 2011: »Res je, da je morda nenavadno spraševati poslance, ki so neki zakon podpisali, ali bodo zanj tudi glasovali. A glede na izkušnje – propadlo je namreč že šest zakonskih predlogov o nezdružljivosti poslanske in županske funkcije – smo se v uredništvu Siola odločili preveriti, ali je to res tako samoumevno.«
V seriji člankov sem pisal o političnem blefiranju, ko javno govoriš eno, razpravljaš že malo drugače, na koncu pa glasuješ v nasprotju s tem, kar javno govoriš. Dolga leta je bila namreč prvovrstna politična tema vprašanje, ali so lahko poslanci hkrati tudi župani in ali lahko kakovostno opravljajo dve službi. Seveda je jasno, da ne morejo, a tema se je vrsto let vrtela v medijskem prostoru, ker so se bleferji oklepali obeh funkcij z vsemi štirimi.
Najbolj zabavno je postalo leta 2011, ko se je del bleferjev pod pritiskom javnosti podpisal pod predlog zakona, ki bi ukinil, kot sem jih poimenoval, poslanske dvoživke. Ne samo to – pod predlog se je podpisalo toliko poslancev, da bi moral biti zakon sprejet brez težav. A hkrati je bilo z letala jasno, da bo del poslancev, krivično bi bilo reči, da so bili vsi bleferji, pri glasovanju rušil zakon, ki so ga sopodpisali.
Slišal sem izgovore, da so poslanci v državnem zboru zazibani v lasten virtualni svet, iz katerega jim uspe uiti samo s pomočjo županske funkcije.
In začela se je preprosta novinarska operacija, zaradi katere me danes grabi nostalgija. Vsem podpisnikom zakona sem najprej poslal pisno vprašanje, ali bodo glasovali za zakon, ki so ga podpisali, nato pa pri posameznih bleferjih še telefonsko preverjal, kako bodo ravnali. To je bila zabava!
Nekateri so začeli dvomiti o lastnem tekstu (zakonu). Slišal sem izgovore, da so poslanci v državnem zboru zazibani v lasten virtualni svet, iz katerega jim uspe uiti samo s pomočjo županske funkcije. Pa da so nekateri poslanci kljub opravljanju dvojne funkcije »bolj pridni« kot »navadni« poslanci. Nekateri so bili zelo domiselni z navedbo, da se bodo odločili na podlagi vzdušja v parlamentu v trenutku razprave, drugi se celo niso spomnili, da so predlog zakona podpisali. Kar nekaj poslancev mi je na koncu vendarle obljubilo, da bodo glasovali za. Zakon je bil prihodnji dan po objavi omenjenega članka sprejet, v neformalnih pogovorih po sprejetju zakona pa sem od nekaterih poslancev slišal, da bi brez odločnega pritiska medijev bleferji zmagali.
Te zgodbe sem se spomnil ob aktualnih razpravah bleferjev, ki zagotavljajo, da so za čim večji vpliv volivcev na izvolitev poslancev na parlamentarnih volitvah, hkrati pa dolga leta mešajo meglo, da se ne bi nič spremenilo. Natančno imajo namreč naštudirano, kako z uvrstitvijo v določen volilni okraj v parlament spraviti določene poslance – izbrance vrha posameznih strank. Spet je z letala jasno, da kljub ustavni določbi o nujnosti odločilnega vpliva volivcev zdajšnji sistem onemogoča, da bi lahko državljani na parlamentarnih volitvah izbirali med več kandidati iste stranke.
In da, povsem preprosto je sistem spremeniti – treba je glasovati za tisto, za kar se javno zavzemaš, oziroma nehati klobasati z izgovori, za katere si domišljaš, da jih bodo ljudje kupili. Če lahko ljudje na evropskih volitvah izbirajo med osmimi izbranci stranke in obkrožijo enega, ki jih je najbolj prepričal, ne vem, zakaj bi bila znanstvena fantastika uvesti podoben sistem za parlamentarne volitve.
Ni veliko upanja, da bi bleferji izginili s politične scene, čeprav ne velja zganjati preveč nostalgije in malodušja. Vsak od nas lahko naredi droben korak – treba je iti na volitve in izbirati tiste, ki niso bleferji ali pa se vsaj trudijo blefirati čim manj. Prvo priložnost boste imeli že čez osem dni, na evropskih volitvah. Izkoristite prednostni (preferenčni) glas in izločite bleferje!
