NA KOŽO
Bog pomagaj krščanskim demokratom
Le nekaj tednov pozneje se mladi in ambiciozni politik ob škripanju v odnosih med političnima koruznikoma, Šarcem in Luko Mescem, ponuja za ljubico manjšinske vlade.
Odpri galerijo
Krščanskodemokratski lepotec torej Šarcu ponuja koruzništvo, ki je primerljivo zdajšnjemu modelu manjšinske vlade. FOTO: Jože Suhadolnik
Bilo je nekaj tednov nazaj, 19. maja, v Sveti Trojici v Slovenskih goricah. »Šarec se je bil pripravljen poročiti z lepotico, ni pa ji bil pripravljen ponuditi zvestobe. Katera lepa ženska bi skočila v zakon, če ji mož obljublja, da bo tu in tam skočil čez plot.« Tako slikovito je mladi in ambiciozni predsednik NSi Matej Tonin pojasnil, zakaj se krščanski demokrati po lanskih volitvah niso poročili z Marjanom Šarcem.
Le nekaj tednov pozneje se mladi in ambiciozni politik ob škripanju v odnosih med političnima koruznikoma, Šarcem in Luko Mescem, ponuja za ljubico manjšinske vlade. Z vlado bi sodelovali podobno, kot zdaj sodeluje Levica, projektno. Celo več, Tonin uporablja izraz nadkoalicijska stranka, ki so ga na desnici posmehljivo uporabljali za sodelovanje med vlado in Levico, češ, ne morete biti hkrati v opoziciji in koaliciji, Levica je pravzaprav vladna stranka. Krščanskodemokratski lepotec torej Šarcu ponuja koruzništvo, ki je primerljivo zdajšnjemu modelu manjšinske vlade.
Pri tem je najbolj zabavno to, da v NSi očitno resno jemljejo zdajšnji spor med Marjanom in Luko, čeprav se je do zdaj še vsakič pokazalo, da gre predvsem za politično blefiranje na obeh straneh. Očitno se pri tem še najbolj zabava predsednik vlade, ki je tako Levici, ki grozi s prekinitvijo sodelovanja z vlado, kot NSi, ki se prodaja na politični tržnici, z dvoumnim nasmeškom sporočil le: »Kar se mene tiče, spora ni.«
Še bolj zabavna postane nenadna pripravljenost koruznikov v NSi za formalno projektno sodelovanje z vlado, če se zakopljemo v približno leto stare politične arhive. Takrat se je, ne, nismo pozabili, v iskanju politične večine najprej odvrtel krog pogajanj med levosredinskim peterčkom in krščanskimi demokrati.
Tri tedne so se pogajali, dodobra uskladili koalicijski sporazum, petorček pa je precej popuščal tudi pri programskih točkah, pri katerih bi zdaj NSi sodelovala z vlado. Rezultat? NSi je rekla ne, ker naj bi med levimi strankami prevladovali veliki egi, ker se ni mogoče zanesti, da bi bilo med »šestimi zelo različnimi strankami« dogovorjeno izpeljano, ker bi koalicija lahko zelo hitro razpadla in ker bi NSi lahko brez težav preglasovali, tudi z glasovi Levice. Je zdaj kaj bistveno drugače? Praktično le to, da ne bi šlo za koalicijo, ampak za projektno sodelovanje.
Skratka, krščanskodemokratska lepotica si želi predvsem vsaj napol odpreti vrata v vlado in dolgoročno priti do ministrskih foteljev. Nazadnje so bili v vladi za poln mandat pred več kot desetletjem, če odštejem kratko epizodo v drugi Janševi vladi. Seveda s to ambicijo ni samo po sebi nič narobe, a naj krščanskodemokratski koruzniki ne slepomišijo s prodajanjem zgodb, kot je bila v zvezi z najnovejšo ponudbo Šarcu tale Toninova v intervjuju za Večer: »Slovenska politika se je dolžna pogovarjati, kako vzpostaviti pravno državo, kako zagotoviti vsem dostojne pogoje za življenje. To so izzivi, ki zahtevajo, da se politične stranke, ki imajo podobno programsko usmeritev, povežejo in najdejo pot, da cilje tudi uresničijo.«
Nova Slovenija tako nadaljuje z zmedeno politiko, ko v obupnih poskusih zbujanja pozornosti vsake pol leta naredi obrat v desno ali levo in zato na volitvah tudi ne more doseči ambicioznih ciljev. Dolgoročno pogubno se je slepiti, da je dobrih sedem odstotkov na parlamentarnih volitvah odličen rezultat v primerjavi s skromnim 5,6 odstotka na prejšnjih volitvah ali da je dobrih 11 odstotkov na evropskih volitvah uspeh, čeprav je NSi, sicer s skupno listo s SLS, pet let prej dobila več kot 16 odstotkov.
Če Socialni demokrati vsaj potihem priznavajo, da z Dejanom Židanom ne bo preboja na levi sredini, se zdi, kot da je v NSi bogokletno razmišljati o alternativi Mateju Toninu. Pametno bi bilo, da bi si priznali, da je najbolje, da si pomagajo sami, ker jim bo potem pomagal tudi Bog. Če ne, jim lahko pomaga le še Bog.
Krščanskodemokratski lepotec torej Šarcu ponuja koruzništvo, ki je primerljivo zdajšnjemu modelu manjšinske vlade. FOTO: Jože Suhadolnik
Le nekaj tednov pozneje se mladi in ambiciozni politik ob škripanju v odnosih med političnima koruznikoma, Šarcem in Luko Mescem, ponuja za ljubico manjšinske vlade. Z vlado bi sodelovali podobno, kot zdaj sodeluje Levica, projektno. Celo več, Tonin uporablja izraz nadkoalicijska stranka, ki so ga na desnici posmehljivo uporabljali za sodelovanje med vlado in Levico, češ, ne morete biti hkrati v opoziciji in koaliciji, Levica je pravzaprav vladna stranka. Krščanskodemokratski lepotec torej Šarcu ponuja koruzništvo, ki je primerljivo zdajšnjemu modelu manjšinske vlade.
Pri tem je najbolj zabavno to, da v NSi očitno resno jemljejo zdajšnji spor med Marjanom in Luko, čeprav se je do zdaj še vsakič pokazalo, da gre predvsem za politično blefiranje na obeh straneh. Očitno se pri tem še najbolj zabava predsednik vlade, ki je tako Levici, ki grozi s prekinitvijo sodelovanja z vlado, kot NSi, ki se prodaja na politični tržnici, z dvoumnim nasmeškom sporočil le: »Kar se mene tiče, spora ni.«
Še bolj zabavna postane nenadna pripravljenost koruznikov v NSi za formalno projektno sodelovanje z vlado, če se zakopljemo v približno leto stare politične arhive. Takrat se je, ne, nismo pozabili, v iskanju politične večine najprej odvrtel krog pogajanj med levosredinskim peterčkom in krščanskimi demokrati.
Tri tedne so se pogajali, dodobra uskladili koalicijski sporazum, petorček pa je precej popuščal tudi pri programskih točkah, pri katerih bi zdaj NSi sodelovala z vlado. Rezultat? NSi je rekla ne, ker naj bi med levimi strankami prevladovali veliki egi, ker se ni mogoče zanesti, da bi bilo med »šestimi zelo različnimi strankami« dogovorjeno izpeljano, ker bi koalicija lahko zelo hitro razpadla in ker bi NSi lahko brez težav preglasovali, tudi z glasovi Levice. Je zdaj kaj bistveno drugače? Praktično le to, da ne bi šlo za koalicijo, ampak za projektno sodelovanje.
Le nekaj tednov pozneje se mladi in ambiciozni politik ob škripanju v odnosih med političnima koruznikoma, Šarcem in Luko Mescem, ponuja za ljubico manjšinske vlade.
Skratka, krščanskodemokratska lepotica si želi predvsem vsaj napol odpreti vrata v vlado in dolgoročno priti do ministrskih foteljev. Nazadnje so bili v vladi za poln mandat pred več kot desetletjem, če odštejem kratko epizodo v drugi Janševi vladi. Seveda s to ambicijo ni samo po sebi nič narobe, a naj krščanskodemokratski koruzniki ne slepomišijo s prodajanjem zgodb, kot je bila v zvezi z najnovejšo ponudbo Šarcu tale Toninova v intervjuju za Večer: »Slovenska politika se je dolžna pogovarjati, kako vzpostaviti pravno državo, kako zagotoviti vsem dostojne pogoje za življenje. To so izzivi, ki zahtevajo, da se politične stranke, ki imajo podobno programsko usmeritev, povežejo in najdejo pot, da cilje tudi uresničijo.«
Nova Slovenija tako nadaljuje z zmedeno politiko, ko v obupnih poskusih zbujanja pozornosti vsake pol leta naredi obrat v desno ali levo in zato na volitvah tudi ne more doseči ambicioznih ciljev. Dolgoročno pogubno se je slepiti, da je dobrih sedem odstotkov na parlamentarnih volitvah odličen rezultat v primerjavi s skromnim 5,6 odstotka na prejšnjih volitvah ali da je dobrih 11 odstotkov na evropskih volitvah uspeh, čeprav je NSi, sicer s skupno listo s SLS, pet let prej dobila več kot 16 odstotkov.
Če Socialni demokrati vsaj potihem priznavajo, da z Dejanom Židanom ne bo preboja na levi sredini, se zdi, kot da je v NSi bogokletno razmišljati o alternativi Mateju Toninu. Pametno bi bilo, da bi si priznali, da je najbolje, da si pomagajo sami, ker jim bo potem pomagal tudi Bog. Če ne, jim lahko pomaga le še Bog.
