Brez (samo)cenzure

Ko sem bila stara kakih dvanajst, trinajst let, sem za obvezno šolsko branje brala knjigo slovenske pisateljice, ki mi res ni bila všeč. Pravzaprav se mi je tako zelo zamerila, da mi je začela – po še nekaj prebranih intervjujih z njo – iti na živce celo pisateljica sama. Odprla sem MSN messenger, ki je bil v tistem času na vrhuncu priljubljenosti, in kot status, stavek, ki je bil ljudem, s katerimi si se pogovarjal, viden poleg tvojega imena, zapisala precej grdo žalitev na njen račun.

Zapis je lahko videlo le kakih dvajset stikov, ki sem jih imela dodane za pogovor – sošolci, prijatelji in peščica sorodnikov. A vseeno dovolj, da me je nanj naslednji dan opomnila sošolka, češ, kaj se pa grem, neodobravanje pa je – prek tretje osebe – izrazila celo moja starejša sorodnica, ki je »slučajno« videla zapis. Postalo me je sram, status sem izbrisala in si zapomnila lekcijo: ne žali ljudi na socialnih omrežjih. Objava ne bo ostala neopažena, četudi je namenjena zelo majhnemu krogu ljudi, ob tem pa bo gotovo koga prizadela: če ne neposredno tistega, ki mu je zapis namenjen, pa vsaj ljudi, ki na spletu ne prenašajo vulgarnosti in neprimernega jezika.

A to je lekcija, ki je številni slovenski uporabniki twitterja in facebooka niso nikoli usvojili. Kdor koli redno uporablja predvsem twitter, najbrž ve, da je to greznica brez primere. Mnenja, ki jih ljudje – in to ne anonimno, prek računov z imeni in priimki – spuščajo v javnost, izkazujejo pomanjkanje vsakršne kulture in samorefleksije. Direktor (zdaj že nekdanji) slovenjgraške bolnišnice nagrajene novinarje na primer označuje za golazen, predsednik slovenske vlade cenjene novinarke RTV za odslužene prostitutke. Zadnji v nizu je pooblaščenec za varstvo osebnih podatkov na ministrstvu za notranje zadeve, ki je na twitter napisal, da so slovenski centri za socialno delo »leglo feministk, nedofukanih zafrustriranih žensk in poženščenih beta fantkov«. In to še ni vse: njegov zapis, ki je v zadnjih dneh deležen precejšnje pozornosti, je brez kančka sramu objavil tudi državni sekretar v kabinetu predsednika vlade.

Kako naiven (in egocentričen, češ, pravica do svobode govora mi dopušča vse) moraš biti, da objaviš kaj takega in si misliš, da bo to šlo mimo neopaženo? Tudi če so te uslužbenci v določeni instituciji razjezili do obisti – in verjamem, da v centrih za socialno delo predvsem zaradi pomanjkanja kadra ni vse tako, kot bi moralo biti –, se da kritiko podati na kulturen način. Zmerjanje in žolčenje na twitterju je podobno histeričnemu jokanju razvajenega malčka v stolčku, ki mu je na tla padla igrača in se mu ne ljubi počakati pet minut, da pride mimo kdo od staršev in jo pobere.

Tistim, ki niso sposobni kulturnega diskurza, morda lahko pomaga samo to, da družabno omrežje na tak ali drugačen način regulira njihovo pisanje. Reddit, na primer, je pred časom že odstranil stran podpornikov Donalda Trumpa, kjer je na veliko cvetel sovražni govor, pa tudi twitter se je v tujini proti sovražnemu govoru začel boriti tako, da žaljivim tvitom podeljuje opozorilno oznako. Cenzura? Daleč od tega. Med kršenjem pravice do svobode govora in učenjem ljudi, da začnejo pri komuniciranju upoštevati osnovne vrednote, je velika razlika.

Pred časom je Marcel Štefančič pisal o premierjevem poniževanju Magnifica in Aleksandra Čeferina, ki oba veljata za ugledni figuri. »Biti hoče avtoriteta, pa ni, ker pozablja, da avtoriteta ne postaneš s funkcijo, sploh pa ne tako, da žališ in ponižuješ spoštovane in cenjene ljudi,« je dejal Štefančič. Ne gre samo za to, kaj si lahko privošči avtoriteta in na kakšnem položaju so ljudje, ki jih žališ – kdor javno žali in ponižuje kogarkoli, ne more biti spoštovanja vreden človek.