BLOG
Briga mene za tvoje mnenje
Več ko je klikov, ogledov, všečkov, večja je možnost, da vas bodo jemali resno.
Odpri galerijo
Ko bom velik, bom influencer. Foto: Guliver/Getty Images
O vplivnežih razmišljam. Tistih, ki zase trdijo, da je njihovo mnenje nekaj vredno. Da se moramo drugi zgledovati po njih. Psihiatri bi takšno vedenje primerjali z večvrednostnim kompleksom, povrhu se širijo hitreje kot ošpice, le da na prvi pogled niso ravno tako fatalni. Stranski učinki se skrivaje nabirajo v naši podzavesti skozi leta, nato pa s kancerogeno zahrbtnostjo udarijo po malih sivih celicah.
Še pomnite, tovariši, zbirke šestih knjižic za otroke v zgodnjem šolskem obdobju z naslovom Pamet je boljša kot žamet? Namesto tega se nove generacije impregnira s takojšnjim dostopom do informacij, četudi so te privlečene za lase. Posledice rednega uživanja hitre prehrane poznamo, takisto pa se dogaja z dnevno uporabo fast food podajalcev mnenj, ki soustvarjajo razmere za razcvet populizma in povprečnosti. Če smo včasih poiskali informacijo v enciklopedijah, jih zdaj mladi iščejo v blogih. O tem fenomenu sem se pogovarjal z mojstri te obrti, ki leta in leta pilijo svoje znanje, so ažurni, vsebinsko bogati in prav nič banalni.
Na vsesplošne probleme v družbi so začeli opozarjati, daleč preden se je razpasel hit, da je lahko vsak s profilom na instagramu ali z youtube kanalom podajalec mnenj oziroma influencer. Ironija tega izraza je v tem, da močno spominja na strokovni termin latinskega izvora in pomeni gripo, zoprno virozo, zaradi katere so zime še bolj naporne. Žal soimenjaki niso sezonski pojav, tudi s cepljenjem se jim ne moremo upreti, ampak onesnažujejo družabna omrežja skozi vse leto. Kako si pričvrstiti trepalnice, kako zamenjati žarnico, pobeliti anus, speči jajce na oko, skratka ljudje brez konkretnega talenta so si našli zaposlitev.
Več ko je klikov, ogledov, všečkov, večja je možnost, da vas bodo jemali resno. Kakovost je sekundarnega pomena in tovrstni model se nevarno širi v vse družbene pore. Z lažnimi sledilci iz pretežno azijskih držav si napumpajo ego in preslepijo zarukane marketingarje, katerih naloga je, da iščejo nove načine oglaševanja.
Ampak kdo so resnični mnenjski voditelji? So to res včeraj rojeni samopromotorji, ki so si čez noč spremenili nazive v javne osebnosti in brez vsakršnih izkušenj soustvarjajo epidemijo brezzveznega pametovanja? Najbolj zagnani so sposobni prepričati razna podjetja, da jim za objavo poklonijo kak izdelek ali jim na bančni račun nakažejo nekaj deset evrov.
Mojstri tega posla bentijo čez vsesplošno obsedenost z idejo, kako postati influencer in se po hitrem postopku, brez pretiranega truda, še manj pa znanja, dokopati do zaslužka. Zato, ljudje, ne nasedajte in ne dopuščajte, da se prevaranti okoriščajo z vašo naivnostjo. Če vam je figo mar za to, kaj si sosed misli o vas, prenesite to miselno naravnanost še na brskanje po spletu in s svojo pozornostjo raje spodbujajte vsebinsko bogate podajalce mnenj ter se napajajte z njihovo ustvarjalnostjo.
Še pomnite, tovariši, zbirke šestih knjižic za otroke v zgodnjem šolskem obdobju z naslovom Pamet je boljša kot žamet? Namesto tega se nove generacije impregnira s takojšnjim dostopom do informacij, četudi so te privlečene za lase. Posledice rednega uživanja hitre prehrane poznamo, takisto pa se dogaja z dnevno uporabo fast food podajalcev mnenj, ki soustvarjajo razmere za razcvet populizma in povprečnosti. Če smo včasih poiskali informacijo v enciklopedijah, jih zdaj mladi iščejo v blogih. O tem fenomenu sem se pogovarjal z mojstri te obrti, ki leta in leta pilijo svoje znanje, so ažurni, vsebinsko bogati in prav nič banalni.
Na vsesplošne probleme v družbi so začeli opozarjati, daleč preden se je razpasel hit, da je lahko vsak s profilom na instagramu ali z youtube kanalom podajalec mnenj oziroma influencer. Ironija tega izraza je v tem, da močno spominja na strokovni termin latinskega izvora in pomeni gripo, zoprno virozo, zaradi katere so zime še bolj naporne. Žal soimenjaki niso sezonski pojav, tudi s cepljenjem se jim ne moremo upreti, ampak onesnažujejo družabna omrežja skozi vse leto. Kako si pričvrstiti trepalnice, kako zamenjati žarnico, pobeliti anus, speči jajce na oko, skratka ljudje brez konkretnega talenta so si našli zaposlitev.
Več ko je klikov, ogledov, všečkov, večja je možnost, da vas bodo jemali resno. Kakovost je sekundarnega pomena in tovrstni model se nevarno širi v vse družbene pore. Z lažnimi sledilci iz pretežno azijskih držav si napumpajo ego in preslepijo zarukane marketingarje, katerih naloga je, da iščejo nove načine oglaševanja.
Ampak kdo so resnični mnenjski voditelji? So to res včeraj rojeni samopromotorji, ki so si čez noč spremenili nazive v javne osebnosti in brez vsakršnih izkušenj soustvarjajo epidemijo brezzveznega pametovanja? Najbolj zagnani so sposobni prepričati razna podjetja, da jim za objavo poklonijo kak izdelek ali jim na bančni račun nakažejo nekaj deset evrov.
Mojstri tega posla bentijo čez vsesplošno obsedenost z idejo, kako postati influencer in se po hitrem postopku, brez pretiranega truda, še manj pa znanja, dokopati do zaslužka. Zato, ljudje, ne nasedajte in ne dopuščajte, da se prevaranti okoriščajo z vašo naivnostjo. Če vam je figo mar za to, kaj si sosed misli o vas, prenesite to miselno naravnanost še na brskanje po spletu in s svojo pozornostjo raje spodbujajte vsebinsko bogate podajalce mnenj ter se napajajte z njihovo ustvarjalnostjo.
