NA KOŽO
Čebele
Nam tako ljubke čebelice imajo s poslanci vendarle eno skupno lastnost. Kanibalizem.
Odpri galerijo
Koncem prihodnjega meseca bomo imeli evropske volitve, le nekaj dni prej bomo drugič obeleževali svetovni dan čebel. Ki je bolj kot planetarni predvsem slovenski praznik. Dve leti bo namreč, kar je Generalna skupščina Združenih narodov prav na pobudo našega kmetijskega ministra 20. maj namenila čebeljemu svetu. Tega dne davnega 1734 je v gorenjski Breznici na svet privekal Anton Janša, nesporni pionir sodobnega čebelarstva na zemeljski obli. In kaj imajo čebelice z evropskimi volitvami? Bi rekel, da kar veliko.
Rahlo svež je še spomin na lanski predvolilni maj, ko smo hočeš nočeš na vsak poldrugi meter slovenske zemlje gledali in poslušali one, ki so se potegovali za državnozborske fotelje. In posledične ministre, sekretarje, svetovalce, koalicijske partnerje, esdehajevce, nadzornike, predsednike uprav državnih firm ter še in še. Čebel so jih bila polna usta. Kajpak ne dobesedno. Ker se je s čebelo težko slikati, so se kandidati vseh vrst, barv, stanov, spolov in stasov množično slikali ob čebelnjakih. In nas prepričevali, kako nam bodo med poslej nosili oni, bojda nepogrešljivi za naše preživetje. Saj da oni oprašujejo volivce, čebele pa zgolj neke primitivne rastline. Po enem letu že približno vemo, koliko medu so nam zares natočili. V prihodnjih dneh in tednih bo slika podobna. Le da se bodo s pridnimi žuželkami tako ali drugače enačili tisti, ki bi sanjsko bruseljsko službo. Rahlo prednost bo – četudi šele na tretjem mestu strankarske liste – imel čebelar Lojze Peterle. Še večjo pa morebitni kandidat s priimkom Čebela; takih je v Sloveniji bojda 60. Če živi na eni od šestih Čebelarskih ulic, še toliko bolje. Potencialni evroposlanci se nam bodo risali pridni kot čebele, tudi pametni kot one. Saj da so naravnost fantastične v matematiki in pri izdelavi heksagonskega satovja, imajo enkratno sposobnost vizualnega učenja, tudi izvrstno zmožnost zaznave. Nisem pa prepričan, da bi vsi vključevali čebele v svojo predvolilno retoriko ob vedenju, da ne zaznavajo rdeče barve. Še več, rdečo vidijo kot črno. Kar bi znalo vplivati zlasti na esdejevske volivce.
In na koncu: nam tako ljubke čebelice imajo s poslanci, deželnimi ali evropskimi, vendarle eno skupno lastnost. Kanibalizem. Ko jim zmanjka zalog, ko je kriza huda, udarijo po svojih. Najprej pojedo najslabotnejše, take, ki se ne morejo ali ne znajo braniti.
Rahlo svež je še spomin na lanski predvolilni maj, ko smo hočeš nočeš na vsak poldrugi meter slovenske zemlje gledali in poslušali one, ki so se potegovali za državnozborske fotelje. In posledične ministre, sekretarje, svetovalce, koalicijske partnerje, esdehajevce, nadzornike, predsednike uprav državnih firm ter še in še. Čebel so jih bila polna usta. Kajpak ne dobesedno. Ker se je s čebelo težko slikati, so se kandidati vseh vrst, barv, stanov, spolov in stasov množično slikali ob čebelnjakih. In nas prepričevali, kako nam bodo med poslej nosili oni, bojda nepogrešljivi za naše preživetje. Saj da oni oprašujejo volivce, čebele pa zgolj neke primitivne rastline. Po enem letu že približno vemo, koliko medu so nam zares natočili. V prihodnjih dneh in tednih bo slika podobna. Le da se bodo s pridnimi žuželkami tako ali drugače enačili tisti, ki bi sanjsko bruseljsko službo. Rahlo prednost bo – četudi šele na tretjem mestu strankarske liste – imel čebelar Lojze Peterle. Še večjo pa morebitni kandidat s priimkom Čebela; takih je v Sloveniji bojda 60. Če živi na eni od šestih Čebelarskih ulic, še toliko bolje. Potencialni evroposlanci se nam bodo risali pridni kot čebele, tudi pametni kot one. Saj da so naravnost fantastične v matematiki in pri izdelavi heksagonskega satovja, imajo enkratno sposobnost vizualnega učenja, tudi izvrstno zmožnost zaznave. Nisem pa prepričan, da bi vsi vključevali čebele v svojo predvolilno retoriko ob vedenju, da ne zaznavajo rdeče barve. Še več, rdečo vidijo kot črno. Kar bi znalo vplivati zlasti na esdejevske volivce.
In na koncu: nam tako ljubke čebelice imajo s poslanci, deželnimi ali evropskimi, vendarle eno skupno lastnost. Kanibalizem. Ko jim zmanjka zalog, ko je kriza huda, udarijo po svojih. Najprej pojedo najslabotnejše, take, ki se ne morejo ali ne znajo braniti.
Predstavitvene informacije
13:00
Pomagamo si s paro