Črtica: če malo posmrkaš, še ne pomeni, da si bolan

Ko je v Ljubljano prvič prišla corona, smo bili vsi veseli, čeprav ni bila nič poceni. Lepo je bilo biti stanovalec Stare Ljubljane in se družiti s corono – najprej so jo imeli Pri Amerikancu, na Rožni ulici, tam, kjer se kocke strojčkajo levo dol proti Magistratu, naravnost gor na Ljubljanski grad in po ravnem desno, v smeri tunela – ja, to je bil včasih glavni vhod v Ljubljano, po tej ozki ulici.

Tako ozka je, da ko je enkrat zapadlo veliko snega, je plug zaradi parkiranih avtomobilov sploh ni mogel splužiti in so avti ostali v samoizolaciji kakšen teden, če ne več.
Ja, tako je bilo v tistih letih, ko je prvič prišla corona.
Vsak, ki je dal kaj nase, je slonel ob zidu in se davil s tisto limono, ki so mu jo za šankom nabili skozi ustje steklenice, in si se delal, da uživaš, v resnici pa je teklo po kapljicah in zelo malo si dobil za svoj denar. V primerjavi s točenim v krigli.

Ampak corona je bila trend, pili smo jo vsi, domorodci pa tisti, ki so se prišli pokazat od drugje, in tudi kriminalci, ki so se radi potikali tam okoli, saj jim je šlo izsiljevanje z zaščito lokalov dobro od rok. In pesti, če kdo ni ubogal. Če je imel lastnik lokala modro oko, je bil morda moder, ne pa pameten, saj je bil nemaren pri plačevanju.
Zdaj je podobno, samo da vse poteka uradno, pravijo.
Hecno je bilo s temi kriminalci – v glavnem si se nanje lahko zanesel bolj kot na vsakdanjike s slovenskim čistokrvnim rodovnikom, samo posla nisi smel imeti z njimi.
Sicer so imeli fantje glede na današnja merila kar nekaj morale, če je bila roka, je bila to roka.

Med slovensko vojno so izginili kot kafre in se pojavili čez leto, dve, tri v istem agregatnem stanju kot prej. Le da so bili v novi državi bolj povezani z domačini, a ne, nova država, nove navade.
Potem so se še malo prekvalificirali, razvoj je terjal dodatno šolanje, in so preklopili na uvoz kile ali dveh, pralnega praška za čiščenje nosu.
Saj veste, tistega, katerega pomanjkanje je nekoč tako zelo razžalostilo odvisnike, da so se srčno dobri zdravnici, ki je delala z njimi, potožili, da jim ni lahko in je kriza, »ker je menda nek znan odvetnik pokupil vso zalogo«.


Kaj češ, tudi on je človek, čeprav to dobro skriva.
Tako je bilo to v času okoli prve korone; no, to z odvetnikom, ki se je šel kartelni nakup, je bilo malo kasneje.
Potem smo živeli in živeli in videli, da so kriminalci, ki trg oskrbujejo z drogo, v tisti poštenejši polovici državljanov Slovenije, oni, ki so jo kupovali, pa marsikdaj v obrnjeni polovički, kar se morale tiče – vsaj če sodimo po tem, kar so nam obljubljali pred volitvami pa kar smo dobili.
Oni črtico v os, pa ne Cankarjeve, mi pa prstek. Ne bom šel v podrobnosti, da bi koga, ki mu je to všeč, ne užalil, ker gre za drug šport, bom rekel, da smo ga dobili namesto toaletnega papirja.

Tri desetletja nam serjejo na glavo, potem pa pravijo, da spodoben človek nikoli nima rjave črte v gatah – bela na pladnju jim je bolj všeč.
Ja, kaj češ, to je tako tu v življenju. Moj znanci kriminalci so ostareli, nekatere so fentali javno, druge na skrivaj, ene naši, ene njihovi, tretji so spoznali, ko so piknili kakšnega pol metra od njih, da je reven penzion boljši kot zlata žara, pa so se spravili iz prometa in živijo svoja navadna življenja in se niti nočejo več družiti z bivšimi sodelavci.
»Na koncu te vedno nategnejo,« mi je dejal eden od bolj hudih svoje dni, in dodajo, da je bilo v zaporu več poštenjakov kot na prostosti.

Kot je to z mentalnim zdravjem: v bolnišnicah se zdravijo normalni, na svobodi pa so taki, ki bi se jim še Hannibal Lecter ognil in ob katerih jagenjčki takoj obmolknejo – tudi če so omenjeni s svobode vegetarijanci.
Ja, tako je šlo to življenje naprej od corone v času do one korone v virusu.
Zdaj je na klancu vse prazno – včasih grem tja gor, kjer sem dolgo živel in bil raztopljen v krvi mesta, po tistem, ko pade mrak.
Služba, ob petih na kolo, čez Barje ali tek do Orl in nazaj, nepozabni trenutki s hčerama, v prvi staroljubljanski rundi, v drugi pač ne, potem pa v noč in zgodbe, ki so se svetile v njej.

Kolesarski krogi so bili še pred kratkim veliki, pred malo manj kratkim še vedno dovolj prostorni, osrednja Slovenija je dovolj prostorna, dan nazaj sem že meril občino, v hribovju, tam proti Dolenjski.
Kako lepo ime je Javor. Tako zelo, da bi se kolesar kar obesil nanj, če nas bodo prosili, da se gibamo le po krajevni skupnosti, potem pa doma. Sem zmeril teraso vrh bloka, dalo bi se, ampak bi se mi utrgalo zaradi obračanj.
Pa bom spet na kolesarskih valjih, pod večer, ko vse odDelam od doma, postavljenimi med okvir vrat, če padem z njim, kar se rado zgodi. Po moje sem bil v spomladanski rundi eden redkih, ki je na mestu vozil s čelado, vsaj od začetka.

To pri starih tako je.
Ampak ne me basat, da je bila prva corona v redu. Je bila lulček. In da je bilo to, da jo je držal v roki vsak, ki je dal kaj nase, normalno.
To je bilo tako butasto, kot je zdaj, če greš v trgovino ali na pumpo brez maske. Ker ne šmirglaš ... Ni ti treba pokazat osebne, da se vidi, da si glup kot tisti, ki pridejo tankat dizel s teslo. Teslu še elektrika ne pomaga.
Tako kot je bilo z nami med prvo corono. Aja, pa še to: med spomladansko korono so vsi uradni dostavljavci izginili. Čim se je sprostilo, pa so bili oni, ki so vozili le po kilo, navadni krošnjarji, začetniki, ne pa resni trgovci.
Ta pravi pa so bržkone vmes toliko nabrali, da si bodo zdaj lahko privoščili zaslužene počitnice. In naj vas ne skrbi; zvesti kupci so si zagotovili zalogo, za domačo uporabo bo.

Samo da gre življenje naprej, a ne. In če potem malo posmrkaš, to še ne pomeni, da si bolan.
In če to ni dobra vest v teh časih ...
Za nas navadne pa: črta v gatah rjava, to je smer prava.