Čustveni zapis naše sodelavke: Solze tečejo po licih, nam in njim! (FOTO in VIDEO)
Ob šestih popoldan je čas, ko se iz Črne odpravijo gasilci, Črnjani pa se jim zahvalimo tako, da jim pomahamo ob cesti in se jim na trenutno edini način, ki ga zmoremo, zahvalimo za požrtvovalnost in sočutnost, ki nam jo izkazujejo.
Solze tečejo po licih, nam in njim. Nam zaradi čustvenih vzponov in padcev v preteklem tednu, solze polzijo, včasih pa lijejo, večkrat na dan.
Ko hodim po Črni, se premikam počasi. Še vedno z nejevero, kako je to mogoče, opazujem kupe materiala, ki ga v Črni skorajda nimajo več kam odvažati.
Počasi pa tudi zato, ker srečujem prijatelje, znane in manj znane krajane, ki si sicer ob srečanju samo zamrmramo dober dan, zdaj pa čutimo potrebo, da si vse povemo. Kako je pri vas? Kaj rabite? Delovne roke ali še kaj drugega? ... Kako pri nas, mi vrnejo vprašanje. Glede na okoliščine dobro. Srečo smo imeli, plaz za hišo se ni sprožil do konca. Naš beg z nahrbtniki peš po bregu v dolino z mojo triletnico pod roko je bil v danih okoliščinah nujen. Z avtom nismo mogli. Cesto do nas je odneslo. Na treh koncih. Hoteli smo do maminega stanovanja, pa do njega nismo mogli. Cesta je postala reka ...
Na srečo pa smo zdaj spet doma. Če bo breg zdržal, bo vse v redu.
Mož in tast sta po treh dneh odkopavanja uspela odmašiti pretoke na cesti. Tako ceste vsaj ne bo več dodatno odnašalo. Z golimi rokami, palico, motiko ... Sama ... Tako to je v odročnih zaselkih.
Po preživetem so cesta, streha nad glavo, elektrika, voda iz pipe in kruh na mizi dobili še večjo vrednost! Pa tudi delujoč telefon v roki, proti katerem sicer pri naši hiši bijem hudo bitko. Pa seveda stiki z družino in prijatelji. Po več dneh brez signala se šele zaveš, kakšen privilegij je imeti svoje le klic stran.
Srečujem prijatelje izpitih obrazov in utrujenih oči. Vsak s svojo lopato se popoldne ali zvečer vračajo proti domu. Že nekaj dni cele dneve do kolen v "dreku", dobesedno in figurativno, "lopatajo" in čistijo hiše. Kdor zmore, dela. Prijateljica mi pove, da izbirajo hiše, kjer živijo ljudje z manj prijatelji. Do nekaterih stroji in prostovoljci še niso uspeli. Ne gre vsega opraviti v nekaj dneh. Razdejanje je preobsežno. Tako so včeraj našli ostarelo gospo, ki v hiši živi sama. Zalilo jo je. Pokvarjeno meso iz prevrnjenega zamrzovalnika je smrdelo po celi hiši, ki je bila še vendo polna mulja ...
Danes ni več. In tako bo vsak dan bolje, vsak dan bo kakšna hiša več, ki bo čista in suha. Vsak dan bo kakšna cesta več prevozna. Vsak dan bo kakšen Črnjan, ki bo mogoče ponoči spet spal.
Tako vsaj upamo. Največja bojazen med ljudmi je namreč strah pred tem, da bodo čez teden ali dva, ko prizorov iz Črne ne bo več po večernih poročilih in na naslovnicah časopisov, spet pozabljeni. Najnujnejše bo narejeno, ostalo pa bo veliko poškodovanih cest v okolici, nepregledanih plazov v bližini bivališč, neurejenih strug potokov in rek ... Za te je doslej vedno zmanjkalo denarja.
Upamo, da ga ne bo tudi tokrat. Kajti zvok padanja dežja po strehi in šumenje bližnjega potočka za Črnjane še dolgo ne bo prijetno, kot je včasih bilo. Še posebej, če sanacija poškodovanih predelov ne bo dokončana.
