KOLUMNA
Dan Zemlje
Spodbudno je, da smo tako v Evropi kot pri nas končno začeli izvajati ukrepe za omejitev uporabe plastike.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty Images
Že leta 1970 je ameriški senator Gaylord Nelson razglasil 22. april za dan Zemlje, a šele z letom 1990 je iz tega nastal svetovni dogodek. Koordinatorji vsako leto izpostavijo posebno pereč vidik varovanja okolja in letos je to zaščita ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Tako želijo opozoriti na najhitrejše krčenje raznovrstnosti živih bitij od izumrtja dinozavrov pred 60 milijoni let. Danes biotsko raznovrstnost ogrožajo onesnaženo okolje, podnebne spremembe, krčenje in spreminjanje življenjskega okolja, k čemur močno prispevamo ljudje.
Ljudje si Zemljo delimo z množico različnih rastlinskih in živalskih vrst, a se premalo zavedamo medsebojne odvisnosti med živimi bitji. Tako se pogosto zgodi, da pozabljamo na pomen zaščite biotske raznovrstnosti in gledamo zgolj skozi prizmo lastnih potreb in udobja. Včasih slabim odločitvam botruje nepoznavanje posledic različnih posegov v okolje, kot so vnos ali odvzem katere izmed vrst iz ekosistema, obsežna območja, namenjena gojenju monokultur, pretirana uporaba herbicidov in insekticidov.
S širjenjem urbanizacije in kmetijskih površin ter z onesnaževanjem pomembno prispevamo h krčenju življenjskega okolja mnogih rastlinskih in živalskih vrst in s tem h krčenju biotske raznovrstnosti. Zaščita biotske raznovrstnosti ni le skrb za ogrožene in izumirajoče živalske in rastlinske vrste, je tudi skrb za naše zdravo, varno in čisto okolje.
Najbrž bi težko našli koga, ki dvomi o tem, da na kakovost življenja odločilno vpliva okolje, v katerem živimo. Razvoj tehnologije nas je osvobodil nekaterih velikih onesnaževal iz preteklosti, kot so bili izpusti žveplovega dioksida.
Danes jih med sodobnimi problemi okolja ne omenjamo več, saj je hiter razvoj tehnologije omogočil, da so se izpusti tega škodljivega plina zmanjšali na raven, ki ni vredna omembe. Nekoč razširjeni DDT je izginil iz uporabe in mlajša generacija verjetno sploh ni slišala zanj. In še in še bi lahko naštevala take primere. Zakonodaja in predpisi na področju varovanja okolja so postali obsežni in natančni. Priznati moramo, da je industrija naredila velike korake na področju zmanjšanja onesnaževanja okolja.
Velik onesnaževalec okolja – promet – je prav tako pod pritiskom strogih okoljevarstvenih zahtev. A kljub temu nas na področju varovanja okolja čaka še veliko dela, saj smo še daleč od tega, da bi lahko trdili, da živimo v zdravem okolju.
Zadnje čase poleg podnebnih sprememb največkrat omenjamo problem odpadkov in plastike. Res je, da so odpadki pomemben vir surovin v krožnem gospodarstvu, kljub temu bi bilo najbolj smotrno že pri izvoru poskrbeti, da bo čim manj odpadne embalaže, da bo izdelek imel dolgo življenjsko dobo in ga bomo z veseljem dolgo uporabljali.
A tu hitro trčimo ob potrošniško miselnost, ki nam jo še vedno ponujajo na vsakem koraku. Odpadki se kopičijo, a pravega odgovora, kaj z njimi, še vedno nimamo. Pri recikliranju bi lahko naredili veliko več, kot naredimo, vendar vseh odpadkov ne moremo reciklirati, prav tako niso vsi primerni za kompostiranje. Nekatere države so problem že pred časom učinkovito rešile s sežigalnicami, ki omogočajo, da ob tem, ko se znebimo odpadkov, proizvajamo energijo. Bi morali tudi v Sloveniji razmišljati v tej smeri? Izvažanje odpadkov ni najboljša rešitev. Seveda se takoj zastavi vprašanje, v kolikšnem času bi lahko postavili sežigalnico, a verjetno je še težje odgovoriti na vprašanje, kam bi jo postavili.
Spodbudno je, da smo tako v Evropi kot pri nas končno začeli izvajati ukrepe za omejitev uporabe plastike. Veliko izdelkov je, v katerih plastiko brez težav nadomestimo z do okolja prijaznejšimi materiali. Ob primernih rešitvah bomo uporabniki hitro privzeli nove rešitve, če bodo le dosegljive in stroškovno sprejemljive. Težje kot nadomestiti plastiko z do okolja prijaznejšimi materiali bo zbrati in odstraniti že odvrženo.
Ljudje si Zemljo delimo z množico različnih rastlinskih in živalskih vrst, a se premalo zavedamo medsebojne odvisnosti med živimi bitji. Tako se pogosto zgodi, da pozabljamo na pomen zaščite biotske raznovrstnosti in gledamo zgolj skozi prizmo lastnih potreb in udobja. Včasih slabim odločitvam botruje nepoznavanje posledic različnih posegov v okolje, kot so vnos ali odvzem katere izmed vrst iz ekosistema, obsežna območja, namenjena gojenju monokultur, pretirana uporaba herbicidov in insekticidov.
S širjenjem urbanizacije in kmetijskih površin ter z onesnaževanjem pomembno prispevamo h krčenju življenjskega okolja mnogih rastlinskih in živalskih vrst in s tem h krčenju biotske raznovrstnosti. Zaščita biotske raznovrstnosti ni le skrb za ogrožene in izumirajoče živalske in rastlinske vrste, je tudi skrb za naše zdravo, varno in čisto okolje.
Spodbudno je, da smo tako v Evropi kot pri nas končno začeli izvajati ukrepe za omejitev uporabe plastike.
Najbrž bi težko našli koga, ki dvomi o tem, da na kakovost življenja odločilno vpliva okolje, v katerem živimo. Razvoj tehnologije nas je osvobodil nekaterih velikih onesnaževal iz preteklosti, kot so bili izpusti žveplovega dioksida.
Danes jih med sodobnimi problemi okolja ne omenjamo več, saj je hiter razvoj tehnologije omogočil, da so se izpusti tega škodljivega plina zmanjšali na raven, ki ni vredna omembe. Nekoč razširjeni DDT je izginil iz uporabe in mlajša generacija verjetno sploh ni slišala zanj. In še in še bi lahko naštevala take primere. Zakonodaja in predpisi na področju varovanja okolja so postali obsežni in natančni. Priznati moramo, da je industrija naredila velike korake na področju zmanjšanja onesnaževanja okolja.
FOTO: Guliver/Getty Images
Velik onesnaževalec okolja – promet – je prav tako pod pritiskom strogih okoljevarstvenih zahtev. A kljub temu nas na področju varovanja okolja čaka še veliko dela, saj smo še daleč od tega, da bi lahko trdili, da živimo v zdravem okolju.
Zadnje čase poleg podnebnih sprememb največkrat omenjamo problem odpadkov in plastike. Res je, da so odpadki pomemben vir surovin v krožnem gospodarstvu, kljub temu bi bilo najbolj smotrno že pri izvoru poskrbeti, da bo čim manj odpadne embalaže, da bo izdelek imel dolgo življenjsko dobo in ga bomo z veseljem dolgo uporabljali.
A tu hitro trčimo ob potrošniško miselnost, ki nam jo še vedno ponujajo na vsakem koraku. Odpadki se kopičijo, a pravega odgovora, kaj z njimi, še vedno nimamo. Pri recikliranju bi lahko naredili veliko več, kot naredimo, vendar vseh odpadkov ne moremo reciklirati, prav tako niso vsi primerni za kompostiranje. Nekatere države so problem že pred časom učinkovito rešile s sežigalnicami, ki omogočajo, da ob tem, ko se znebimo odpadkov, proizvajamo energijo. Bi morali tudi v Sloveniji razmišljati v tej smeri? Izvažanje odpadkov ni najboljša rešitev. Seveda se takoj zastavi vprašanje, v kolikšnem času bi lahko postavili sežigalnico, a verjetno je še težje odgovoriti na vprašanje, kam bi jo postavili.
Spodbudno je, da smo tako v Evropi kot pri nas končno začeli izvajati ukrepe za omejitev uporabe plastike. Veliko izdelkov je, v katerih plastiko brez težav nadomestimo z do okolja prijaznejšimi materiali. Ob primernih rešitvah bomo uporabniki hitro privzeli nove rešitve, če bodo le dosegljive in stroškovno sprejemljive. Težje kot nadomestiti plastiko z do okolja prijaznejšimi materiali bo zbrati in odstraniti že odvrženo.
