NA EKS
Dejan Vodovnik: Avseniki pod Tivolijem
Diskoteko Stopoteka pod Halo Tivoli so odprli leta 1968 in si je po širni Jugoslaviji kmalu pridobila kultni status.
Odpri galerijo
Vročica sobotne noči v Studiu 54 v New Yorku. FOTO: Getty Images
Še pomnite, spoštovani nekoč tovariši in tovarišice, danes pa gospe in gospodje, diskoteke? Teh posvečenih prostorov nekega časa, ko se je za vstop vanje nemalokrat čakalo v dolgih vrstah; razen, seveda, če je bil redar »prijatelj«, lastnik »znanec« ali ste v prostor šli »le nekaj pogledat«.
Če malce starejše (beri: izkušenejše) Ljubljančane vprašate, katera diskoteka je bila prva v mestu, vam bodo odgovorili, da tista, v katero so hodili kot najstniki. Tako je mogoče iz različnih ust slišati, da je bil to Turist, pa FV, pa celo Šporn v Radomljah, kar se je še vedno razumelo kot del ljubljanske zabavne scene, saj so tja hodili tudi Ljubljančani.
Kakor koli; Turist in FV sta bili zagotovo nočni zvezdi osemdesetih, Šporn bi sicer lahko bil resni kandidat za primat, saj so ob tej gostilni že leta 1971 hlev preuredili v diskoteko. Toda prva je bila klub pod Halo Tivoli. Tam so namreč leta 1968 odprli diskoteko Stopoteka, ki je po širni Jugoslaviji kaj kmalu dobila kultni status.
V Mariboru so imeli Astorio, Fontano, Pristan, na Ptuju Carting bar, pa nekam v Šentilj se je tudi zahajalo, tisti iz Murske Sobote se spominjajo svoje »lukne« v hotelu Diana. V Krškem, nekaj pozneje, Pacifik, v določenem času ljubljanski Babilon in pozneje Eldorado, pa Študent v Rožni dolini in Disco FV v Zgornji Šiški, K4, ko še ni bil komercialen, v devetdesetih klub B51 na Gerbičevi ... Pa diskoteka Arcadia v Bernardinu tam okrog 1994. leta.
Toda prva je bila kljub vsemu pod Halo Tivoli, kjer so leta 1968 odprli Stopoteko. Vsi so hoteli v njej nastopiti, se zabavati.
Stopoteko so odprli vsega tri leta po gradnji Hale Tivoli in je uradno spadala pod okrilje Zavoda inž. Stanka Bloudka, kot se je tedaj imenovalo podjetje, ki je upravljalo Tivoli. Sprva je bil v prostoru mladinski Stop klub, ki ga je ustanovila Mestna konferenca ZSMS. V klubu sta glasbo vrtela brata Pibernik, ki sta bila zmagovalca tekmovanja didžejev Jugoslavije. Pozneje sta odprla diskoteko na Bledu. Na začetku je bil to le prostor z nekaj mizami.
Leta 1971 so ga preuredili, da je bil vsaj približno podoben diskoteki. Dodali so plesišče in nekaj malega svetlobnih efektov, to je bilo za tedaj dovolj, se spominjajo časov, ko se je prostor preimenoval v Stopoteko. In ker ni bilo denarja za prenovo, so organizirali koncert Avsenikov. In zaslužili za prenovo in še nekaj drobiža je ostalo.
V Stopoteki so poleg vrtenja najpopularnejšega pop-rocka nastopali najbolj priljubljeni glasbeniki: Mladi levi pa Pavle Kavec in trio Oko, Tomaž Domicelj in Janez Bončina - Benč. Najbolj legendaren pa je bil jam session Blood, Sweat & Tears z Mladimi levi 19. junija 1970. To je bil koncert, ki ga je organizirala ameriška vlada kot kulturno pomoč. Blood, Sweat & Tears so bili tedaj res popularen bend. Po koncertu v Hali Tivoli je šla celotna ekipa, kakšnih 60 ljudi, v klub. Na hitro so odgovorni nekje našli nekaj sendvičev in Mlade leve naprosili, da so igrali. Blood, Sweat & Tears pa so bili tako navdušeni nad njimi, da so se jim pridružili na odru. Še pozneje so v svoji biografiji zapisali, da je bil to edini bend, ki je igral tako kot oni, se spominjajo nekateri.
Tam, na drugi strani Atlantika, so 26. aprila 1977 v New Yorku odprli sanjsko diskoteko. Nobena vrsta ljudi ni smela prevladovati: red je narekoval ravnotežje med barvo kože, transvestiti, slavnimi, običajnimi pa manekenkami, brezvezniki in celo priletnimi. To je bila diskoteka vseh diskotek. Ideja, ki slavi vse, kar odstopa od povprečnosti. Ljudje, ki uživajo, ko prestopajo meje. Vse to je nekoč bila diskoteka, imenovana Studio 54, četudi le borih triintrideset mesecev.
Vsepovsod je takrat vladala disko kultura.
Zdaj pa? Hašdrogaportorož, haš-al-daš, koka in podobno … Škoda … »Ko si šel nekoč ponoči ven, je bila v zraku po podalpski deželici energija. Danes te ne čutim več,« bi lahko parafrazirali Iana Schragerja, prvotnega solastnika kultnega Studia 54, ko zdaj iščemo odgovor na vprašanje, kam in v kaj se je izgubil in spremenil disko v tej zaplankani, razdeljeni in z balkansko-dalmatinskimi zvoki prežeti podalpski deželici na glasbeno vedno bolj temačni strani Alp.
Če malce starejše (beri: izkušenejše) Ljubljančane vprašate, katera diskoteka je bila prva v mestu, vam bodo odgovorili, da tista, v katero so hodili kot najstniki. Tako je mogoče iz različnih ust slišati, da je bil to Turist, pa FV, pa celo Šporn v Radomljah, kar se je še vedno razumelo kot del ljubljanske zabavne scene, saj so tja hodili tudi Ljubljančani.
Kakor koli; Turist in FV sta bili zagotovo nočni zvezdi osemdesetih, Šporn bi sicer lahko bil resni kandidat za primat, saj so ob tej gostilni že leta 1971 hlev preuredili v diskoteko. Toda prva je bila klub pod Halo Tivoli. Tam so namreč leta 1968 odprli diskoteko Stopoteka, ki je po širni Jugoslaviji kaj kmalu dobila kultni status.
V Mariboru so imeli Astorio, Fontano, Pristan, na Ptuju Carting bar, pa nekam v Šentilj se je tudi zahajalo, tisti iz Murske Sobote se spominjajo svoje »lukne« v hotelu Diana. V Krškem, nekaj pozneje, Pacifik, v določenem času ljubljanski Babilon in pozneje Eldorado, pa Študent v Rožni dolini in Disco FV v Zgornji Šiški, K4, ko še ni bil komercialen, v devetdesetih klub B51 na Gerbičevi ... Pa diskoteka Arcadia v Bernardinu tam okrog 1994. leta.
Toda prva je bila kljub vsemu pod Halo Tivoli, kjer so leta 1968 odprli Stopoteko. Vsi so hoteli v njej nastopiti, se zabavati.
Stopoteko so odprli vsega tri leta po gradnji Hale Tivoli in je uradno spadala pod okrilje Zavoda inž. Stanka Bloudka, kot se je tedaj imenovalo podjetje, ki je upravljalo Tivoli. Sprva je bil v prostoru mladinski Stop klub, ki ga je ustanovila Mestna konferenca ZSMS. V klubu sta glasbo vrtela brata Pibernik, ki sta bila zmagovalca tekmovanja didžejev Jugoslavije. Pozneje sta odprla diskoteko na Bledu. Na začetku je bil to le prostor z nekaj mizami.
Rojstnodnevna torta. FOTO: Palmaklub.com
Leta 1971 so ga preuredili, da je bil vsaj približno podoben diskoteki. Dodali so plesišče in nekaj malega svetlobnih efektov, to je bilo za tedaj dovolj, se spominjajo časov, ko se je prostor preimenoval v Stopoteko. In ker ni bilo denarja za prenovo, so organizirali koncert Avsenikov. In zaslužili za prenovo in še nekaj drobiža je ostalo.
V Stopoteki so poleg vrtenja najpopularnejšega pop-rocka nastopali najbolj priljubljeni glasbeniki: Mladi levi pa Pavle Kavec in trio Oko, Tomaž Domicelj in Janez Bončina - Benč. Najbolj legendaren pa je bil jam session Blood, Sweat & Tears z Mladimi levi 19. junija 1970. To je bil koncert, ki ga je organizirala ameriška vlada kot kulturno pomoč. Blood, Sweat & Tears so bili tedaj res popularen bend. Po koncertu v Hali Tivoli je šla celotna ekipa, kakšnih 60 ljudi, v klub. Na hitro so odgovorni nekje našli nekaj sendvičev in Mlade leve naprosili, da so igrali. Blood, Sweat & Tears pa so bili tako navdušeni nad njimi, da so se jim pridružili na odru. Še pozneje so v svoji biografiji zapisali, da je bil to edini bend, ki je igral tako kot oni, se spominjajo nekateri.
Tam, na drugi strani Atlantika, so 26. aprila 1977 v New Yorku odprli sanjsko diskoteko. Nobena vrsta ljudi ni smela prevladovati: red je narekoval ravnotežje med barvo kože, transvestiti, slavnimi, običajnimi pa manekenkami, brezvezniki in celo priletnimi. To je bila diskoteka vseh diskotek. Ideja, ki slavi vse, kar odstopa od povprečnosti. Ljudje, ki uživajo, ko prestopajo meje. Vse to je nekoč bila diskoteka, imenovana Studio 54, četudi le borih triintrideset mesecev.
Vsepovsod je takrat vladala disko kultura.
Zdaj pa? Hašdrogaportorož, haš-al-daš, koka in podobno … Škoda … »Ko si šel nekoč ponoči ven, je bila v zraku po podalpski deželici energija. Danes te ne čutim več,« bi lahko parafrazirali Iana Schragerja, prvotnega solastnika kultnega Studia 54, ko zdaj iščemo odgovor na vprašanje, kam in v kaj se je izgubil in spremenil disko v tej zaplankani, razdeljeni in z balkansko-dalmatinskimi zvoki prežeti podalpski deželici na glasbeno vedno bolj temačni strani Alp.
