NA KOŽO
Do kdaj še?
Odpri galerijo
Pri osebni polstoletni dobi imam potrpežljivosti kot vsega naveličana mula. Sem tudi razumevajoč in liberalnih pogledov na življenje, a me sindikalna vojna šolnikov proti vladi pošteno bega in hkrati načenja potrpljenje. Štrajk je bil. Tako prvi kot drugi, oba na sredo. Boste rekli, da ni važno, kateri dan se protestira, a vendar bi se obregnil ob dejstvo, da na sredi tedna od občin do davkarije pa preostalih javnih služb uradno delajo do poznih popoldanskih ur. To ni naključje. S prefrigano izbiro dneva se problem potencira. Stavkalo se je v februarju, zdaj v marcu. Kot je bilo razbrati, se nam in našim otrokom lahko zgodi, da bo prekinjeno delo še katero sredo v aprilu, maju in juniju. Potem bodo počitnice in devete volitve v državni zbor. Kdo bo zmagal, sklepal koalicije in kupčije za oblast, zame ni pomembno. Bolj me zanima dejstvo, ki bi se ob tempu štrajkov šolnikov rezultiralo v en cel teden izgubljenih učnih urah pouka. Teden znanja lahko umanjka našim bodočim brihtam. Tem, ki nam bodo, ko se bodo izučili, s svojim delom, tako kot danes mi našim starim, zagotavljali pokojnine. Ki bodo v hipu, ko bodo prejeli status davkoplačevalcev, podpirali celoten sistem od sociale do policije, zdravstva, vojske in drugega.
Vsak je vreden poštenega plačila. Ob tem stavkajočim prikimam. Ali pa zanamcem ob tem dajemo dober zgled? Da si ne moreš z ustreznimi diplomatskimi pogajalskimi prijemi že dolgo, preden napoči skrajni čas za samovoljno prekinitev dela, urediti pozicije in statusa, me ne bo nihče prepričal. Otrokom nazorno prezentiramo značilnosti nacije, ki ji pripadamo: nezadovoljstvo in prepirljivost. Za vsako ceno. Ne da bi se zmenili med seboj, gosposko in hkrati z razumevanjem. Ne, raje se čaka, da loncu odnese pokrovko. Ko bodo šolniki zadovoljno prenehali štrajkati, se bo našel drug segment javne uprave, ki se bo počutil podhranjenega. Slabotnejšega, a ne toliko, da ne bi šel na ulice. Vrtimo se v začaranem krogu nezadovoljstva, ki dobiva vse bolj peklenski tempo. Stojim sredi dežele na sončni strani Alp in imam občutek, kot da sem se znašel z demenco sredi javne hiše. Ni mi jasno, kaj tam počnem. Če sploh kaj. Vsake toliko me zlorabijo. In še stalno nekaj plačujem.
Otrokom kažemo značilnosti nacije, ki ji pripadamo: nezadovoljstvo in prepirljivost.
Vsak je vreden poštenega plačila. Ob tem stavkajočim prikimam. Ali pa zanamcem ob tem dajemo dober zgled? Da si ne moreš z ustreznimi diplomatskimi pogajalskimi prijemi že dolgo, preden napoči skrajni čas za samovoljno prekinitev dela, urediti pozicije in statusa, me ne bo nihče prepričal. Otrokom nazorno prezentiramo značilnosti nacije, ki ji pripadamo: nezadovoljstvo in prepirljivost. Za vsako ceno. Ne da bi se zmenili med seboj, gosposko in hkrati z razumevanjem. Ne, raje se čaka, da loncu odnese pokrovko. Ko bodo šolniki zadovoljno prenehali štrajkati, se bo našel drug segment javne uprave, ki se bo počutil podhranjenega. Slabotnejšega, a ne toliko, da ne bi šel na ulice. Vrtimo se v začaranem krogu nezadovoljstva, ki dobiva vse bolj peklenski tempo. Stojim sredi dežele na sončni strani Alp in imam občutek, kot da sem se znašel z demenco sredi javne hiše. Ni mi jasno, kaj tam počnem. Če sploh kaj. Vsake toliko me zlorabijo. In še stalno nekaj plačujem.