NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Dončić & zmagovalci Olimpa
Upam, da bo Luka ekvivalentno svojemu znanju košarke izpopolnil tudi osnove psihologije, medijev, splošne izobrazbe, da mu bo uspelo pripeljati slalom do konca. Brez zlomov, odrgnin in, bog ne daj, kolapsa mlade, srčne in prijetne osebe.
Odpri galerijo
Odličen primer, kako je treba delovati, je Primož Roglič. FOTO: TEAMJUMBOVISMA
Tokrat je moj skrivnostni Kreativni škrat kreativno energijo usmeril v šport. In športne uspehe. Takole mi je pripovedoval:
»Olimpijske igre so končane. Dobili smo nove junake. Pogačarja, Rogliča, Savška, Trstenjakovo in Garnbretovo. In seveda košarkarje z Dončićem na čelu, ki so sicer pristali na nehvaležnem četrtem mestu, a vseeno postali junaki. Dva dni po zaprtju iger se je v Ljubljani zgodil »okrnjeni« sprejem šampionov. Kot nekdaj v velikih Atenah je ljudstvo želelo pozdraviti zmagovalce Olimpa in občutiti delček njihove slave in uspeha, za boljše počutje in smisel življenja. Takšni smo ljudje. Rabimo zmage ali vsaj zmagice, da se lažje prebijamo skozi napore vsakdana. Tako je tisti torek, iz oči v oči z ljudstvom, na odru stalo nekaj mladih zmagovalcev, ki so z lastnim znojem in trmo prigarali svojo superiornost in posledični ugled države.
Naj se tu začne moje provokativno razmišljanje, ki nikakor ne sme izzveneti kot dr**nje nekega nekreativnega dr**ča, pač pa zgolj razmislek za narod in njegove šampione.
V času olimpijade ni bilo dneva in medija, ki ne bi brskal po najbolj bizarnih zadevah, le da so lahko v naslov z mastnimi črkami zapisali Dončić, Roglič, Pogačar, Garnbret … To so imena, ki prodajajo. To so imena, ki hrabrijo in dvigujejo. To so novi vzorniki.
A pozor! Štirje našteti v skupnem seštevku ne premorejo 100 let življenjskih izkušenj. So mladci in mladinke, ki so komajda zapustili otroštvo in gledanje risank, žuljenje klopi osnovnih ali srednjih šol. Dolgo so garali, da so čez noč postali nacionalni junaki. Podpisujejo milijonske pogodbe s svojimi klubi, postali so idoli, ki jih mediji čislajo in dvigajo v nebo. A nekoč jih bodo morda pozabili.
Se kdaj kdo vpraša, kaj se danes dogaja z nekdanjimi športnimi asi. Kaj je s Križajem, kaj je s Primožem Peterko? Kaj je z Brigito Bukovec, Langerholčevo, Prevcem … ali če gremo na tuje, kaj je z Borisom Beckerjem, kje je nesrečnik Matti Nykänen?
Precej težavna in nevarna so pota slave in bogastva. Redko kdo iz primeža slave in obilja izstopi brez ran.
Luka simpatični Dončić je podpisal pogodbo, vredno dvesto milijonov dolarjev. Fant pri dvaindvajsetih. Brez dvoma sta njegovo znanje in talent vredna toliko, sicer preračunljivi lastnik kluba ne bi ponudil toliko, kot je ponudil. Luka se ima pravico veseliti svojega uspeha. A po temeljnih Aristotelovih krepostih je vsaj pri eni zdrsnil. Zmernost. Luka /ali morda njegov zastopnik, starši, prijatelji?/ je ob podpisu priredil žurko, ki je na daleč sevala umanjkanje zmernosti, modrosti in precej nepremišljeno in brezglavo veseljačenje, ki ne dosega niti gležnjev njegovega napora, talenta in navdiha v igri z žogo.
Tu po navadi pri mladih športnikih nastopi težava. Odnese jih. Vpliv, moč, priljubljenost naredijo v mladi psihi svoje. Izgubi se stik z realnostjo in po človeški želji večanja doživljajskih občutkov mladi zmagovalec že stopa na pot zatona. A tega še ne ve.
Zanima me eno. Kdo Luku pomaga, kdo mu svetuje, kdo ga izobražuje in varuje pred nevarnostmi, ki so skrite in nevidne. Upam, da bo Luka ekvivalentno svojemu znanju košarke izpopolnil tudi osnove psihologije, medijev, splošne izobrazbe, da mu bo uspelo pripeljati slalom do konca. Brez zlomov, odrgnin in, bog ne daj, kolapsa mlade, srčne in prijetne osebe.
Dajmo si zastaviti vprašanje. Če se Luka poškoduje, kako dolgo bo še užival pozornost današnjih dni. Nekaj mesecev? Potem pa bo zadeva zamrla, prišli bodo novi zvezdniki. In duša, ki ni pripravljena tudi na to možnost, se takrat praviloma zlomi. Morda je dober primer, kako je treba delovati, Primož Roglič. Le par zdrsov v zadnjih mesecih je bilo dovolj, da so ga mediji sredi olimpijskih iger že skoraj pokopali. A je Primož pri svojih enaintridesetih očitno že dovolj moder in izkušen, da jih je znal prebrati in utišati. Brez besed. Vajen je on padca. Videli smo ga. In vzponov. In morda je prav, da se mlajši kolegi Pogačar, Garnbretova in Dončić učijo od njega.
Kakor koli. Srečno in uspešno našim zmagovalcem. Da bodo srečni in uspešni tudi čez dvajset let, ko bo višek njihovih športnih uspehov že daleč zadaj in bodo uživali v uspehu življenja, ki traja.
Višje, hitreje, močneje. In srečno,« je še olimpijsko pomodroval moj dobri Kreativni škrat, ki, kot ga poznam, nikoli ni bil navajen lesti v r*t komur koli za minuto slave v dolini šentflorjanski.
»Olimpijske igre so končane. Dobili smo nove junake. Pogačarja, Rogliča, Savška, Trstenjakovo in Garnbretovo. In seveda košarkarje z Dončićem na čelu, ki so sicer pristali na nehvaležnem četrtem mestu, a vseeno postali junaki. Dva dni po zaprtju iger se je v Ljubljani zgodil »okrnjeni« sprejem šampionov. Kot nekdaj v velikih Atenah je ljudstvo želelo pozdraviti zmagovalce Olimpa in občutiti delček njihove slave in uspeha, za boljše počutje in smisel življenja. Takšni smo ljudje. Rabimo zmage ali vsaj zmagice, da se lažje prebijamo skozi napore vsakdana. Tako je tisti torek, iz oči v oči z ljudstvom, na odru stalo nekaj mladih zmagovalcev, ki so z lastnim znojem in trmo prigarali svojo superiornost in posledični ugled države.
Naj se tu začne moje provokativno razmišljanje, ki nikakor ne sme izzveneti kot dr**nje nekega nekreativnega dr**ča, pač pa zgolj razmislek za narod in njegove šampione.
V času olimpijade ni bilo dneva in medija, ki ne bi brskal po najbolj bizarnih zadevah, le da so lahko v naslov z mastnimi črkami zapisali Dončić, Roglič, Pogačar, Garnbret … To so imena, ki prodajajo. To so imena, ki hrabrijo in dvigujejo. To so novi vzorniki.
A pozor! Štirje našteti v skupnem seštevku ne premorejo 100 let življenjskih izkušenj. So mladci in mladinke, ki so komajda zapustili otroštvo in gledanje risank, žuljenje klopi osnovnih ali srednjih šol. Dolgo so garali, da so čez noč postali nacionalni junaki. Podpisujejo milijonske pogodbe s svojimi klubi, postali so idoli, ki jih mediji čislajo in dvigajo v nebo. A nekoč jih bodo morda pozabili.
Se kdaj kdo vpraša, kaj se danes dogaja z nekdanjimi športnimi asi. Kaj je s Križajem, kaj je s Primožem Peterko? Kaj je z Brigito Bukovec, Langerholčevo, Prevcem … ali če gremo na tuje, kaj je z Borisom Beckerjem, kje je nesrečnik Matti Nykänen?
Precej težavna in nevarna so pota slave in bogastva. Redko kdo iz primeža slave in obilja izstopi brez ran.
Luka simpatični Dončić je podpisal pogodbo, vredno dvesto milijonov dolarjev. Fant pri dvaindvajsetih. Brez dvoma sta njegovo znanje in talent vredna toliko, sicer preračunljivi lastnik kluba ne bi ponudil toliko, kot je ponudil. Luka se ima pravico veseliti svojega uspeha. A po temeljnih Aristotelovih krepostih je vsaj pri eni zdrsnil. Zmernost. Luka /ali morda njegov zastopnik, starši, prijatelji?/ je ob podpisu priredil žurko, ki je na daleč sevala umanjkanje zmernosti, modrosti in precej nepremišljeno in brezglavo veseljačenje, ki ne dosega niti gležnjev njegovega napora, talenta in navdiha v igri z žogo.
Tu po navadi pri mladih športnikih nastopi težava. Odnese jih. Vpliv, moč, priljubljenost naredijo v mladi psihi svoje. Izgubi se stik z realnostjo in po človeški želji večanja doživljajskih občutkov mladi zmagovalec že stopa na pot zatona. A tega še ne ve.
Zanima me eno. Kdo Luku pomaga, kdo mu svetuje, kdo ga izobražuje in varuje pred nevarnostmi, ki so skrite in nevidne. Upam, da bo Luka ekvivalentno svojemu znanju košarke izpopolnil tudi osnove psihologije, medijev, splošne izobrazbe, da mu bo uspelo pripeljati slalom do konca. Brez zlomov, odrgnin in, bog ne daj, kolapsa mlade, srčne in prijetne osebe.
Dajmo si zastaviti vprašanje. Če se Luka poškoduje, kako dolgo bo še užival pozornost današnjih dni. Nekaj mesecev? Potem pa bo zadeva zamrla, prišli bodo novi zvezdniki. In duša, ki ni pripravljena tudi na to možnost, se takrat praviloma zlomi. Morda je dober primer, kako je treba delovati, Primož Roglič. Le par zdrsov v zadnjih mesecih je bilo dovolj, da so ga mediji sredi olimpijskih iger že skoraj pokopali. A je Primož pri svojih enaintridesetih očitno že dovolj moder in izkušen, da jih je znal prebrati in utišati. Brez besed. Vajen je on padca. Videli smo ga. In vzponov. In morda je prav, da se mlajši kolegi Pogačar, Garnbretova in Dončić učijo od njega.
Kakor koli. Srečno in uspešno našim zmagovalcem. Da bodo srečni in uspešni tudi čez dvajset let, ko bo višek njihovih športnih uspehov že daleč zadaj in bodo uživali v uspehu življenja, ki traja.
Višje, hitreje, močneje. In srečno,« je še olimpijsko pomodroval moj dobri Kreativni škrat, ki, kot ga poznam, nikoli ni bil navajen lesti v r*t komur koli za minuto slave v dolini šentflorjanski.
