Dr. Alja Fabjan: Samskost

Tu je december, mesec, v katerem siceršnji mraz in hlad odganjajo lučke, druženja, družinska srečanja in toplina medosebnih odnosov. No, vsaj v reklamah je tako. V realnosti lahko pogosto poslušamo o tem, kako je ravno ta mesec najbolj stresen, kako ravno v zapovedani povezanosti mnogi spoznajo, kako osamljeni v resnici so, pa četudi so ves čas obdani z najbližjimi. To, da najbližji niso vedno najljubši, se morda najbolj občuti ravno v prazničnih dneh.

Od samskih pogosto slišim, da je samski najtežje biti ravno v decembru. Sami se morajo spopasti z vso težo družinskih srečanj, tudi z vprašanji o tem, kdaj na ta srečanja končno ne bodo več prihajali sami. Sami si morajo skuhati juhico po tisti predolgi zabavi. Sami prepričati sebe, da silvestrski poljub šteje tudi, če je zgolj prijateljski.

Je biti samski danes stigma ali trend? Gre za svobodo ali ujetost?

Na svetu je več kot dva bilijona samskih in odstotek vztrajno narašča. V tem odstotku pa so tisti, ki želijo ostati v tem odstotku, in tudi tisti, ki si bolj ali manj vztrajno prizadevajo, da bi ta odstotek zmanjšali. Nekateri stalno prehajajo iz ene skupine v drugo, stvari se jim pač vsakič znova, z vsakim novim ali novo, ne izidejo. Nekateri pa so se vdali v usodo in niti ne iščejo več. Zaključili so z zmenki, ker so v vsakem poskusu zveze prepoznali le pot k njenemu zaključku. Zaključki pa bolijo.

Kje pa se zatakne pri tistih, ki pri iskanju vztrajajo? Okoli osemdeset odstotkov samskih naj bi sebe označilo kot zelo izbirčne. Je težava v tem? Tisti, ki se spominjajo svojih romantičnih izborov iz obdobja vrtca ali osnovne šole, znajo povedati, da so bili zaljubljeni v skoraj vse fante ali punce iz razreda. V vsakega v svojem obdobju, pač. Kasneje se stvari spremenijo – v letniku ali nočnem klubu so morda le kakšni trije, ki pritegnejo našo pozornost. Ko dokončno odrastemo, si oddahnemo vsakič, ko nekoga opazimo. Mnogi, ki se poslužujejo aplikacij za zmenke, torej vsak dan listajo po katalogih tistih, ki so na voljo, pa povedo, da pogosto dlje časa ni niti enega samega, ki bi jim padel v oko.

Kaj se torej zgodi? Odrastemo. In kot se kopičijo leta, se kopičijo tudi točke na seznamu obveznih lastnosti bodoče ali bodočega. Vedno bolje vemo, česa si želimo, predvsem pa, česa si ne želimo. Ali pa vsaj mislimo, da vemo. Morda pa so vse naše nakopičene želje in zahteve le izgovori, obramba pred tem, da bi se z nekom zbližali. Kajti bližina prinaša kup težav in bolečino.

Drugi razlog, da je dandanes težko najti tistega pravega ali pravo, pa je morda v tem, da se z leti naša igrišča večajo, naš svet postaja večji. Ne iščemo več iglice v enem kupu sena, pač pa v kupih na kupih ob kupih. Naš razred postane šola. Nočni klub postane svetovni splet. Možnosti izbire pa postajajo neskončne, tako pri izboru jogurta kot pri izboru partnerja. Mi pa še vedno potrebujemo le enega. Večja izbira po eni strani lahko prinaša svobodo. Po drugi pa težave, stres in tesnobo. Tudi s samskostjo je zelo podobno.