Dve ženski, en dogovor

Na čelo Gospodarske zbornice Slovenije je morala priti ženska, da je institucija zmogla korak in se odločneje postavila po robu socialnim partnerjem. Zadnjih nekaj desetletij je bila namreč GZS le medla senca partnerstva. Prejemala je udarce, ki so jih delili vlada in sindikati. Že res, da hočemo živeti v socialnem okolju, toda res je tudi, da je treba denar, ki ga takšno blagostanje zahteva, nekje zaslužiti in ne more sloneti na modelu trajnega zadolževanja. Ta nas je pred leti že skoraj pripeljal v bližino grškega scenarija. Zato je treba spoštovati vrle ženske modrosti in ukrepati takrat, ko se še da.
Upajmo, da bo druga ženska, ki je skoraj istočasno prevzela vodenje največjega sindikata, tudi začutila, da je bilo uspehov dosedanjega kova dovolj in da je ena od značilnosti razvitih družb samoomejevanje pričakovanj na meje možnega. Uspehi, ki so jih sindikati izbojevali najprej s poenotenjem minimalne plače, nato z izvzetjem raznih dodatkov iz nje, nazadnje je bila predvolilno radodarna še pristojna ministrica, so delu gospodarstva nedvomno vzeli zagon. Ne vsemu, vsekakor pa tistemu, kjer stroški dela zarežejo pomemben del dodane vrednosti. Uspešnih podjetij pa imamo premalo, da bi zmogla breme, ki ga predstavlja javni sektor. Pravzaprav je v zadnjem desetletju javni sektor edini, ki je rasel, gospodarstvo pa je še do predlani pešalo in se utapljalo v brezupu. Tudi zaradi nerodnih potez države. Spet ne za vsa podjetja, ampak za glavnino z nizko dodano vrednostjo in (pre)velikim deležem stroška dela v njej. Ta del se nikakor ne bo zmogel pobrati, če mu bodo sindikati kar naprej zviševali stroške dela. Na drugi strani pa jim prosti trg v konkurenčnem boju znižuje cene in zaostruje možnosti tržnega preboja. To je položaj, ki ga niso znali rešiti niti najbolj briljantni menedžerji našega gospodarskega salona, ki smo jih do zdaj spraševali, kako se dokopati do boljšega jutri.

Zato bi morali obe gospe sesti skupaj in se dogovoriti, kaj je mogoče in kaj ne. Z vztrajanjem pri tem, da vedno porabimo več, kot zaslužimo, bomo škodovali prihodnosti svojih otrok, in tu bi ženske znale zbrati dovolj motiva za pot, ki se izogne tej nevarnosti. Sindikati ne bi izgubili prav ničesar, če bi privolili v večjo fleksibilnost delovnega razmerja, ta samoupravni rudiment, ki podjetjem onemogoča, da bi lahko svobodneje oblikovala moštva, s katerimi naj bi dajala vedno več golov. To v športu že dolgo vemo.