NA KOŽO
Džina in kruha!
Izračunali so, da smo se Slovenci v najbolj prazničnem mesecu leta v povprečju zredili za 2 (dva!) kilograma.
Odpri galerijo
Pa smo ga preživeli. Nori december, namreč. Eni tako, drugi drugače. Izračunali so nam celo, da smo se Slovenci v najbolj prazničnem mesecu leta v povprečju zredili za 2 (dva!) kilograma. Ker se pač vsem zavoljo takšnih ali drugačnih razlogov ni bilo dano debeliti, so za dobro povprečje kajpak poskrbeli tisti, ki jim tehtnice kažejo še znatno višje odstopanje od običajne teže.
Resnici na ljubo, žrlo in lokalo se je na domala vsakem koraku. Pravi modni hit na stojnicah po vseh mestnih in vaških trgih je bil kuhan džin. Po pet evrov za tri požirke. V boj za džinopivce smo Slovenci v prednovoletni čas poslali tudi dva docela spodobna domača izdelka; pod Monologue se je podpisal Lidlov Tomi z Zemona, pod Karakter pa trio podjetnih Bohinjcev. Če sem iskren, Karakter je bil korak bliže mojemu značaju. Eno z drugim bi tako lahko vsakdo vsaj na prvi pogled ocenil, da nam ne gre tako slabo. Dodatno, ker nas je Statistični urad Republike Slovenije obvestil, da je povprečen Slovenec lani v smeti zalučal 64 kilogramov hrane, domala štiri desetine te je bilo docela užitne. V smetiščnih kontejnerjih je tako končalo kar 131.800 ton raznoraznih jestvin ali debela desetina več kot ne tako davnega leta 2013. Največ je v smeteh kruha. Kar me neizmerno žalosti. Očitno jih dobršen del, predvsem mladih, mita o kruhu ne pozna, na hrustljavo, mnogim sveto skorjico gledajo zavržno. Oni živijo v svojem svetu mekdonaldsov, čisburgerjev, bigmekov, nagetsov, hepimilov, pomfrijev, krispijev, rojalčisov ter kaj vem še česa. Kruh jim je le nekaj, kar se kupi v šparih, lidlih, hoferjih, merkatorjih, leklerkih. Zanje se tudi mleko molze iz tetrapaka. Nostalgično se zazrem v čase, ko je bila zgodovina kruha tudi zgodovina človeštva. Ko nas je kruh vzgajal v ljudi. Blagoslov in prekletstvo kruha. Bilo je še v mojem otroštvu. Ne prav daleč. Kdo bo rekel, da tudi ne prav blizu. V stilu dileme, ali je kozarec napol prazen ali napol poln.
Bi pa tako na počez rekel, da današnja mladež besede lakota zvečine ne pozna. Da so bili nekdaj lačni ajfona, ajpeda, računalnika in podobne hrane, bodo zato bržkone trosili svojim potomcem. Ker pač vedno nečesa ni. A simbol moje hrane je nepreklicno še danes kruh. In kruh v smeteh je klical prekletstvo.
Izračunali so, da smo se Slovenci v najbolj prazničnem mesecu leta v povprečju zredili za 2 (dva!) kilograma.
Resnici na ljubo, žrlo in lokalo se je na domala vsakem koraku. Pravi modni hit na stojnicah po vseh mestnih in vaških trgih je bil kuhan džin. Po pet evrov za tri požirke. V boj za džinopivce smo Slovenci v prednovoletni čas poslali tudi dva docela spodobna domača izdelka; pod Monologue se je podpisal Lidlov Tomi z Zemona, pod Karakter pa trio podjetnih Bohinjcev. Če sem iskren, Karakter je bil korak bliže mojemu značaju. Eno z drugim bi tako lahko vsakdo vsaj na prvi pogled ocenil, da nam ne gre tako slabo. Dodatno, ker nas je Statistični urad Republike Slovenije obvestil, da je povprečen Slovenec lani v smeti zalučal 64 kilogramov hrane, domala štiri desetine te je bilo docela užitne. V smetiščnih kontejnerjih je tako končalo kar 131.800 ton raznoraznih jestvin ali debela desetina več kot ne tako davnega leta 2013. Največ je v smeteh kruha. Kar me neizmerno žalosti. Očitno jih dobršen del, predvsem mladih, mita o kruhu ne pozna, na hrustljavo, mnogim sveto skorjico gledajo zavržno. Oni živijo v svojem svetu mekdonaldsov, čisburgerjev, bigmekov, nagetsov, hepimilov, pomfrijev, krispijev, rojalčisov ter kaj vem še česa. Kruh jim je le nekaj, kar se kupi v šparih, lidlih, hoferjih, merkatorjih, leklerkih. Zanje se tudi mleko molze iz tetrapaka. Nostalgično se zazrem v čase, ko je bila zgodovina kruha tudi zgodovina človeštva. Ko nas je kruh vzgajal v ljudi. Blagoslov in prekletstvo kruha. Bilo je še v mojem otroštvu. Ne prav daleč. Kdo bo rekel, da tudi ne prav blizu. V stilu dileme, ali je kozarec napol prazen ali napol poln.
Bi pa tako na počez rekel, da današnja mladež besede lakota zvečine ne pozna. Da so bili nekdaj lačni ajfona, ajpeda, računalnika in podobne hrane, bodo zato bržkone trosili svojim potomcem. Ker pač vedno nečesa ni. A simbol moje hrane je nepreklicno še danes kruh. In kruh v smeteh je klical prekletstvo.
