KOLUMNA
Enajsta zapoved
Ne potrebujemo zapovedi Bodi srečen, vedno, za vsako ceno.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty Images
»Kako si?« je navadno prvo vprašanje, ki ga zastavljamo drug drugemu. Tistemu, ki ga srečamo po letu dni, ali tistemu, ki ga vidimo vsak dan. Največkrat iz navade, tudi iz vljudnosti, manjkrat, ker bi nas zares zanimalo. »Dobro,« večinoma dobimo v odgovor, »ti?« »Tudi.« Nato si lahko oddahnemo, gremo vsak svojo pot ali preidemo na bistvene stvari. Formalno pesmico smo odrecitirali zgledno, še ena vaja v slogu je za nami.
Povsem drugače pa se zgodba odvije, če v odgovor dobimo: »Slabo.« Takrat se spodobi, da vprašamo: »Zakaj?« in v vidni zadregi tipa kajmijetegatreba čakamo na odgovor. Precej lažje je, če se drugi vljudno zlaže. Odgovor Dobro sem nikoli ne bo izzval vprašanja Zakaj?
Zakaj le? Očitno smo se nekje naučili, da moramo biti dobro. Če si dobro, si verjetno srečen, če si srečen, to nakazuje na dobro psihično stabilnost in zdravje, kajne? Ne. Ne nujno. In absolutno ne, ker gre večinoma za avtomatičen odgovor, skratka, za laž.
Kot noči sledi dan in soncu dež, kot se vse naravno nagiba k vsaj približnemu ravnotežju, tako je povsem normalno, da smo tudi mi včasih dobro in včasih slabo. Da doživljamo prijetna in neprijetna čustva, pri katerih se zaplete že pri poimenovanju in jih imenujemo kar pozitivna in negativna, s čimer druga označimo kot nekaj, česar naj bo čim manj. In če že so, naj se o njih čim manj govori. Nihče ne mara negativcev, zamorjencev, depresivnežev. Misli pozitivne misli, stisni zobe, otroci v Afriki so lačni, tvoja babica je hodila v šolo deset kilometrov po snegu. Od kje ti torej pravica, da bi bil nesrečen?
Včasih pomislim, da bi morali pravico do biti nesrečen, čeprav brez razloga, ustavno zaščititi. Koliko nezdravljenih in posledično dlje časa trajajočih depresij imamo, ker pač moramo biti srečni? Koliko ljudi ne ve za naš notranji boj in se zato do nas obnaša manj prizanesljivo? In s tem še poslabša naš položaj. Ker pač moramo biti močni. Koliko otrok je vzgojenih v duhu človek, ne jezi se, ker staršem pač ni udobno ob njihovi jezi? Ker jim niti ob svoji ni. Kolikokrat je najlažje reči Saj bo, Treba je znati potrpeti, Pretiravaš, Jok ne pomaga? Ker je lažje živeti, kot da je vse v redu. V zanikanju.
Živimo v dveh velikih zablodah. Prva je, da mislimo, da stvari ne bi smele biti takšne, kot so, če nam niso všeč. In druga, da mislimo, da bi stvari morale ostati takšne, kot so, če so nam všeč. V prvem primeru se na vse pretege trudimo spremeniti slabo stanje in se upiramo neprijetnim občutkom. V drugem se na vse pretege trudimo obdržati tisto, kar nam je všeč, oziroma maksimizirati prijetna občutja. V obeh primerih se mučimo. Preprosto ne znamo sprejeti stvari takšnih, kot so.
Tako dan kot noč, tako sonce kot dež, vse ima svojo funkcijo. In žalost ni nič manj funkcionalna od veselja. Potrebujemo jo, koristna je, varuje nas. Ne potrebujemo enajste zapovedi: »Bodi srečen, vedno, za vsako ceno.« Že prvih deset nam povzroča dovolj težav.
Povsem drugače pa se zgodba odvije, če v odgovor dobimo: »Slabo.« Takrat se spodobi, da vprašamo: »Zakaj?« in v vidni zadregi tipa kajmijetegatreba čakamo na odgovor. Precej lažje je, če se drugi vljudno zlaže. Odgovor Dobro sem nikoli ne bo izzval vprašanja Zakaj?
Zakaj le? Očitno smo se nekje naučili, da moramo biti dobro. Če si dobro, si verjetno srečen, če si srečen, to nakazuje na dobro psihično stabilnost in zdravje, kajne? Ne. Ne nujno. In absolutno ne, ker gre večinoma za avtomatičen odgovor, skratka, za laž.
Kot noči sledi dan in soncu dež, kot se vse naravno nagiba k vsaj približnemu ravnotežju, tako je povsem normalno, da smo tudi mi včasih dobro in včasih slabo. Da doživljamo prijetna in neprijetna čustva, pri katerih se zaplete že pri poimenovanju in jih imenujemo kar pozitivna in negativna, s čimer druga označimo kot nekaj, česar naj bo čim manj. In če že so, naj se o njih čim manj govori. Nihče ne mara negativcev, zamorjencev, depresivnežev. Misli pozitivne misli, stisni zobe, otroci v Afriki so lačni, tvoja babica je hodila v šolo deset kilometrov po snegu. Od kje ti torej pravica, da bi bil nesrečen?
Včasih pomislim, da bi morali pravico do biti nesrečen, čeprav brez razloga, ustavno zaščititi. Koliko nezdravljenih in posledično dlje časa trajajočih depresij imamo, ker pač moramo biti srečni? Koliko ljudi ne ve za naš notranji boj in se zato do nas obnaša manj prizanesljivo? In s tem še poslabša naš položaj. Ker pač moramo biti močni. Koliko otrok je vzgojenih v duhu človek, ne jezi se, ker staršem pač ni udobno ob njihovi jezi? Ker jim niti ob svoji ni. Kolikokrat je najlažje reči Saj bo, Treba je znati potrpeti, Pretiravaš, Jok ne pomaga? Ker je lažje živeti, kot da je vse v redu. V zanikanju.
Živimo v dveh velikih zablodah. Prva je, da mislimo, da stvari ne bi smele biti takšne, kot so, če nam niso všeč. In druga, da mislimo, da bi stvari morale ostati takšne, kot so, če so nam všeč. V prvem primeru se na vse pretege trudimo spremeniti slabo stanje in se upiramo neprijetnim občutkom. V drugem se na vse pretege trudimo obdržati tisto, kar nam je všeč, oziroma maksimizirati prijetna občutja. V obeh primerih se mučimo. Preprosto ne znamo sprejeti stvari takšnih, kot so.
Tako dan kot noč, tako sonce kot dež, vse ima svojo funkcijo. In žalost ni nič manj funkcionalna od veselja. Potrebujemo jo, koristna je, varuje nas. Ne potrebujemo enajste zapovedi: »Bodi srečen, vedno, za vsako ceno.« Že prvih deset nam povzroča dovolj težav.
