NA EKS
Fuzbalska kultura
Evropski koncept je pač drugačen od severnoameriškega prav zaradi tradicije, kako se je ta šport razvijal.
Odpri galerijo
Fenway Park je najstarejši delujoči stadion v ZDA. Kulturna znamenitost. FOTO: M. F.
Avtogol v podaljških. Teden se je začel z eno najbolj bombastičnih novic v zgodovini nogometa. Najbolje plačani klubi naj bi naredili svojo ligo in zapustili ligo prvakov. Zasnovali so samosvoj način tekmovanja, ki naj bi jim zagotavljal več denarja in bil neodvisen od nacionalnih in evropske nogometne zveze. V zadnjih letih smo prav v nogometu soočeni s perverzno visokimi številkami, ki jih klubi plačujejo za igralce. Če so najboljši igralci magnet tako za gledalce in posledično sponzorje, bi morali ti zneski imeti ekonomsko upravičenost v realnosti. Kot kaže, ni tako.
Ko pogledamo lestvico zadolženosti največjih klubov, so številke prav tako vrtoglave. Če je lahko klub dolžan več kot milijardo evrov, vsaj bazična kmečka kalkulacija ne štima. Še posebno če ta zadolženost in potencialni donos ali načrt prihodkov temelji na dveh nogah igralcev. Investitorji in bančniki verjetno ne gledajo tekme, ampak predvsem s strahom zrejo, da ne bi kdo slučajno poškodoval katerega od njihovih kronskih draguljev. Deset najbolj zadolženih klubov je dolžnih slabih osem milijard evrov. Skratka, povedano po domače, če nekdo poškoduje Messija, je škoda enaka, kot bi porušil eno ulico v Ljubljani. Res je, da je težko doumeti, koliko je osem milijard evrov. Za bolj plastično predstavo naj bi bila škoda zadnjega potresa v Zagrebu in okolici, v kateri je bilo poškodovanih ali uničenih 25 tisoč objektov, enajst milijard evrov. Ok. Poizkus velikih klubov, da bi rešili svojo kožo, je naletel na eno oviro, ki je kalkulacija v excelu ne vidi. To je kulturna ovira. Pa mogoče sedaj na tem mestu ni prava primerjava, da povemo, da če bi se zgodila superliga, to pomeni, da Čarda ali Rogašovci nikoli ne bi mogli v njej igrati in je zaradi tega nepravična. Kulturna bariera je nastala predvsem na relaciji dojemanja športa, na razliki med ameriškim in evropskim konceptom. Te kulturne ovire kalkulatorji niso vzeli dovolj resno. Niso vzeli resno, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Niso vzeli resno, da je nogomet najprej šport in igra in šele potem vse ostalo. In niso vzeli resno, da so z nogometom in klubi povezane generacije ljudi. Kot je v nekem dokumentarcu dejal novinar, ki je opisoval Argentino. V Argentini baje lahko zamenjaš politično prepričanje, lahko zamenjaš partnerja, lahko zamenjaš tudi spol, ampak nikoli ne smeš zamenjati nogometnega kluba, za katerega navijaš. Za to ni opravičila.
Evropski koncept je pač drugačen od severnoameriškega prav zaradi tradicije, kako se je ta šport razvijal. Sam nisem ne vem kako pogost udeleženec velikih športnih dogodkov, vendar sem si v Bostonu vseeno ogledal tekmo Red Soxsov na slovitem Fenway Parku. Lastnik obeh je slovita Fenway Sports Group, ki ima v lasti tudi Liverpool. Fenway Park je najstarejši delujoči stadion v ZDA. Ko govorimo o razlikah med evropskim in ameriškim načinom dojemanja športa, to ne pomeni, da tam ni lojalnih navijačev. Vendar so tudi klubi že od začetka predmet prodaje. To je pač komercialno tekmovanje, ki ljudem zagotavlja zabavo. Prav zaradi tega bi evropski gledalec bil razočaran nad nenehnimi prekinitvami, reklamnimi vložki, nenehnim ponujanjem hot dogov, pijače in pokovke, vse, kar Evropejca moti pri ogledu tekme. Vse je narejeno tako, da se ljudje zabavajo, dobro počutijo in ob tem porabijo čim več denarja. Prav zaradi tega še nismo slišali o huliganih na ameriških tekmah. Zadaj so lastniki. Bog ne daj, da se pojaviš in se začneš na takšni tekmi pretepati. Zagotovo te sodno slečejo do gat, ker si nevaren za ostale gledalce, družine, ki so njihovi kupci. Bi šli v trgovino, za katero veste, da vas lahko v njej pretepejo? Evropski koncept temelji na drugačni osnovi. Gre za veliko klubov in športov, ki so nastajali zaradi entuziazma posameznikov in skupnosti. Klubi so nastajali bolj na žuljih posameznikov kot na kapitalu. Odpor do superlige je nastal prav zaradi tega, ker si nekdo želi prilastiti to, kar so ljudje gradili sto let, poleg tega pa pozablja na množico majhnih, ki jih mednarodna zveza prav tako podpira. Teoretično ima sedaj Čarda tudi možnost zaigrati v ligi prvakov, v novi ligi pa ne. Nikakršnega problema ne bi bilo, če bi ustanovili dvanajst novih klubov in bi se zmenili, da bodo imeli neko ligo. Saj tudi v manjših krajih obstajajo ulične lige, ki igrajo na parkiriščih ali drugih površinah. In imajo svoje zveste navijače in v polčasu tudi igralci spijejo kakšno pivo. Zabava in rekreacija. Vendar je celotna stvar že od začetka poštena in iskrena.
Ni mi jasno, zakaj se nekateri čutijo pomembnejše, če znajo najeti velik kredit. Poleg tega pa s svojimi dejanji in za svojo rit poteptajo in pozabijo množico anonimnih, od katerih živijo. V Ameriki bi jim mogoče še uspelo, v Evropi pa so še vedno ljudje, ki so se za svoj klub pripravljeni stepsti. V Evropi je lažnivec in hinavec zaničevan, tudi če ima denar, še posebej posojenega. In to, zgolj to jim je na glas povedal Aleksander Čeferin. Kako enostavno. Napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. To so grehi, o katerih uči Evropa. Zato so maše in tekme v nedeljo.
Ko pogledamo lestvico zadolženosti največjih klubov, so številke prav tako vrtoglave. Če je lahko klub dolžan več kot milijardo evrov, vsaj bazična kmečka kalkulacija ne štima. Še posebno če ta zadolženost in potencialni donos ali načrt prihodkov temelji na dveh nogah igralcev. Investitorji in bančniki verjetno ne gledajo tekme, ampak predvsem s strahom zrejo, da ne bi kdo slučajno poškodoval katerega od njihovih kronskih draguljev. Deset najbolj zadolženih klubov je dolžnih slabih osem milijard evrov. Skratka, povedano po domače, če nekdo poškoduje Messija, je škoda enaka, kot bi porušil eno ulico v Ljubljani. Res je, da je težko doumeti, koliko je osem milijard evrov. Za bolj plastično predstavo naj bi bila škoda zadnjega potresa v Zagrebu in okolici, v kateri je bilo poškodovanih ali uničenih 25 tisoč objektov, enajst milijard evrov. Ok. Poizkus velikih klubov, da bi rešili svojo kožo, je naletel na eno oviro, ki je kalkulacija v excelu ne vidi. To je kulturna ovira. Pa mogoče sedaj na tem mestu ni prava primerjava, da povemo, da če bi se zgodila superliga, to pomeni, da Čarda ali Rogašovci nikoli ne bi mogli v njej igrati in je zaradi tega nepravična. Kulturna bariera je nastala predvsem na relaciji dojemanja športa, na razliki med ameriškim in evropskim konceptom. Te kulturne ovire kalkulatorji niso vzeli dovolj resno. Niso vzeli resno, da je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu. Niso vzeli resno, da je nogomet najprej šport in igra in šele potem vse ostalo. In niso vzeli resno, da so z nogometom in klubi povezane generacije ljudi. Kot je v nekem dokumentarcu dejal novinar, ki je opisoval Argentino. V Argentini baje lahko zamenjaš politično prepričanje, lahko zamenjaš partnerja, lahko zamenjaš tudi spol, ampak nikoli ne smeš zamenjati nogometnega kluba, za katerega navijaš. Za to ni opravičila.
Evropski koncept je pač drugačen od severnoameriškega prav zaradi tradicije, kako se je ta šport razvijal. Sam nisem ne vem kako pogost udeleženec velikih športnih dogodkov, vendar sem si v Bostonu vseeno ogledal tekmo Red Soxsov na slovitem Fenway Parku. Lastnik obeh je slovita Fenway Sports Group, ki ima v lasti tudi Liverpool. Fenway Park je najstarejši delujoči stadion v ZDA. Ko govorimo o razlikah med evropskim in ameriškim načinom dojemanja športa, to ne pomeni, da tam ni lojalnih navijačev. Vendar so tudi klubi že od začetka predmet prodaje. To je pač komercialno tekmovanje, ki ljudem zagotavlja zabavo. Prav zaradi tega bi evropski gledalec bil razočaran nad nenehnimi prekinitvami, reklamnimi vložki, nenehnim ponujanjem hot dogov, pijače in pokovke, vse, kar Evropejca moti pri ogledu tekme. Vse je narejeno tako, da se ljudje zabavajo, dobro počutijo in ob tem porabijo čim več denarja. Prav zaradi tega še nismo slišali o huliganih na ameriških tekmah. Zadaj so lastniki. Bog ne daj, da se pojaviš in se začneš na takšni tekmi pretepati. Zagotovo te sodno slečejo do gat, ker si nevaren za ostale gledalce, družine, ki so njihovi kupci. Bi šli v trgovino, za katero veste, da vas lahko v njej pretepejo? Evropski koncept temelji na drugačni osnovi. Gre za veliko klubov in športov, ki so nastajali zaradi entuziazma posameznikov in skupnosti. Klubi so nastajali bolj na žuljih posameznikov kot na kapitalu. Odpor do superlige je nastal prav zaradi tega, ker si nekdo želi prilastiti to, kar so ljudje gradili sto let, poleg tega pa pozablja na množico majhnih, ki jih mednarodna zveza prav tako podpira. Teoretično ima sedaj Čarda tudi možnost zaigrati v ligi prvakov, v novi ligi pa ne. Nikakršnega problema ne bi bilo, če bi ustanovili dvanajst novih klubov in bi se zmenili, da bodo imeli neko ligo. Saj tudi v manjših krajih obstajajo ulične lige, ki igrajo na parkiriščih ali drugih površinah. In imajo svoje zveste navijače in v polčasu tudi igralci spijejo kakšno pivo. Zabava in rekreacija. Vendar je celotna stvar že od začetka poštena in iskrena.
Ni mi jasno, zakaj se nekateri čutijo pomembnejše, če znajo najeti velik kredit. Poleg tega pa s svojimi dejanji in za svojo rit poteptajo in pozabijo množico anonimnih, od katerih živijo. V Ameriki bi jim mogoče še uspelo, v Evropi pa so še vedno ljudje, ki so se za svoj klub pripravljeni stepsti. V Evropi je lažnivec in hinavec zaničevan, tudi če ima denar, še posebej posojenega. In to, zgolj to jim je na glas povedal Aleksander Čeferin. Kako enostavno. Napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. To so grehi, o katerih uči Evropa. Zato so maše in tekme v nedeljo.
