NA EKS
Glasba & jezik & zgodbe
Naši otroci pojejo angleško, srbohrvaško. Tako tudi razmišljajo. Gledajo ameriške filme. Tako poskušajo živeti. Študirati želijo v tujini. Rodijo se, rastejo in šolajo se doma. Svoja najboljša leta nato podarijo tujcem.
Odpri galerijo
Rad(i) bi bil(i) kot Ed Sheeran. FOTO: Sam Mircovich, Reuters
Zgodbe označujejo človeka. Beseda je nekaj, kar človeka gradi. Glasba in beseda sta dani človeku v zibelko. Pojemo ob rojstvu, ob poroki, ob pogrebu. Govorimo. Gradimo kulturo. Samosvoj kulturni kontekst, ki nas označuje kot narod.
Zadnje čase pa se nam dogaja fenomen vojskovanja z informacijami, z jezikom, s kulturo. Močnejši in naprednejši narodi širijo svoj vpliv, svoj jezik in svojo resnico prav prek kulture. Glasbe, filma, literature. Industrija te vrste je draga. Manjši, nekonstituirani in manj razviti narodi zaradi umanjkanja svoje lastne vsebine praznino zapolnijo z uvoženo kulturo. Takšno dogajanje označujemo kot globalizacijo, izmenjavo in svobodo izbire. V resnici pa gre za vojno.
Kaj so storili Francozi, Nemci, Italijani … ko so vkorakali v naše kraje? Uvedli so svoj jezik, svojo glasbo, svoja imena, svoj interes. In podjarmljeni narod je vse našteto sprejel. Z uporom in s stisnjenimi zobmi. Da je zavojevalec do takšnega stanja prišel, so padale žrtve. Bila se je bitka. A vedno je zmagal močnejši. Ta je potem podjarmljeni narod in njegovo zemljo izrabljal v svoj interes. Za svoje lagodnejše življenje.
Kako je danes? Danes bitke za ohranitev lastne kulturne suverenosti ni več. Skozi tujo glasbo in film smo prežeti s tujim kulturnim kontekstom do te mere, da sami poimenujemo svoje trgovine, podjetja, otroke … v tujem kulturnem kontekstu. Brez enega izstreljenega naboja, naši otroci govore tuje jezike. Bolje kot materinščino. Na široko odpiramo vrata tujim vsebinam, a se ne zavedamo, da skozi glasbo, besedo, gibljive slike v naše domove in naše možgane vstopa tuj interes.
Američani so davnega leta 1950 začeli veliko kulturno ekspanzijo, ki jo je vodil Edward Bernays, oče mirnodobnega PR-a. Cilj je bil jasen. Skozi pop kulturo bomo zavojevali ves svet. In jim je uspelo. Dandanes imajo še vedno primat, za njimi stopajo Britanci, Kitajci, Indijci, Hispanci, Turki ...
Da ne bom predolg. Naši otroci pojejo angleško, srbohrvaško. Tako tudi razmišljajo. Gledajo ameriške filme. Tako poskušajo živeti. Študirati želijo v tujini. Rodijo se, rastejo in šolajo se doma. Svoja najboljša leta nato podarijo tujcem. Ko ostarijo in so že betežni in bolni, se vračajo domov. Tujci so nedvomni zmagovalci. Mi pa njihovi sužnji.
Vsakič ko na nacionalnih medijih slišim ali vidim tuj program, me zmrazi. Si predstavljate, da Američani iz svojega proračuna plačujejo popularizacijo tuje glasbe (recimo arabske) na nacionalnem radiu ali televiziji v Ameriki? Morda ne veste, da Angleži enako govorečim Američanom v svojih medijih dopustijo zgolj deset odstotkov oddajnega časa. Pri nas pa se prepiramo, ali je dovolj domače glasbe ali avtorskih del pri 5 odstotkih ali 20 odstotkih ali 40 odstotkih? Neizobraženi in nerazgledani uredniki in direktorji medijev pa cvilijo, da je to umetniška represija.
Prav ima neotesani protestnik, ki pravi: »To je naše mesto, bre!« Iz avtov se sliši muzika bre, otroci se pogovarjajo s striktno uporabo širokega »l«. Image je anglo-ameriško-turška nogometna moda. Bre! Kul, a? WTF?
Posluh! Ko pojemo v tujem jeziku, nismo globalni, ampak slepi in neumni (glupi bre!). Ko se oblačimo v trendu, nismo moderni, ampak smo kloni brez lastnega izraza. Uniformiranci navidezne globalne svobode.
Ko pojemo ali ko bomo peli v svojem jeziku, ne bomo zaplankani ksenofobi in nacionalisti, temveč odrasla in zrela nacija, ki razume, da se boj za suverenost začne z jasno zakoličenimi mejami uporabe jezika, glasbe in zgodb. Ko bomo zgradili trdno samozavest o svoji uspešnosti, svoji kulturi, ko bomo imeli svoje zvezde in idole, ki bodo konkurirali svetu in ga tudi prehitevali, takrat si bomo brez škode privoščili tudi nekaj tuje ponudbe. Zgolj kot informacijo, kje je preostali svet. Da ga preskočimo. (Nadmudrimo bre!!!)
A v Sloveniji imamo problem. Tega spopada in teh strategij ne razume naša politika, naši državni uradniki, naše šolstvo. Vse naše vlade so na tem področju »leve«. Naši mediji pa so tako ali tako najbolj moderni, globalno aktualni. In zato, v koraku s časom, svojemu ljudstvu strežejo vedno sveži globalni odpad. Bre.
**
Pa lep pozdrav in v razmislek!
Zadnje čase pa se nam dogaja fenomen vojskovanja z informacijami, z jezikom, s kulturo. Močnejši in naprednejši narodi širijo svoj vpliv, svoj jezik in svojo resnico prav prek kulture. Glasbe, filma, literature. Industrija te vrste je draga. Manjši, nekonstituirani in manj razviti narodi zaradi umanjkanja svoje lastne vsebine praznino zapolnijo z uvoženo kulturo. Takšno dogajanje označujemo kot globalizacijo, izmenjavo in svobodo izbire. V resnici pa gre za vojno.
Kaj so storili Francozi, Nemci, Italijani … ko so vkorakali v naše kraje? Uvedli so svoj jezik, svojo glasbo, svoja imena, svoj interes. In podjarmljeni narod je vse našteto sprejel. Z uporom in s stisnjenimi zobmi. Da je zavojevalec do takšnega stanja prišel, so padale žrtve. Bila se je bitka. A vedno je zmagal močnejši. Ta je potem podjarmljeni narod in njegovo zemljo izrabljal v svoj interes. Za svoje lagodnejše življenje.
Hrvaška pevka Nina Badrić je v Sloveniji zelo priljubljena. FOTO: promo N. B.
Američani so davnega leta 1950 začeli veliko kulturno ekspanzijo, ki jo je vodil Edward Bernays, oče mirnodobnega PR-a. Cilj je bil jasen. Skozi pop kulturo bomo zavojevali ves svet. In jim je uspelo. Dandanes imajo še vedno primat, za njimi stopajo Britanci, Kitajci, Indijci, Hispanci, Turki ...
Da ne bom predolg. Naši otroci pojejo angleško, srbohrvaško. Tako tudi razmišljajo. Gledajo ameriške filme. Tako poskušajo živeti. Študirati želijo v tujini. Rodijo se, rastejo in šolajo se doma. Svoja najboljša leta nato podarijo tujcem. Ko ostarijo in so že betežni in bolni, se vračajo domov. Tujci so nedvomni zmagovalci. Mi pa njihovi sužnji.
Vsakič ko na nacionalnih medijih slišim ali vidim tuj program, me zmrazi. Si predstavljate, da Američani iz svojega proračuna plačujejo popularizacijo tuje glasbe (recimo arabske) na nacionalnem radiu ali televiziji v Ameriki? Morda ne veste, da Angleži enako govorečim Američanom v svojih medijih dopustijo zgolj deset odstotkov oddajnega časa. Pri nas pa se prepiramo, ali je dovolj domače glasbe ali avtorskih del pri 5 odstotkih ali 20 odstotkih ali 40 odstotkih? Neizobraženi in nerazgledani uredniki in direktorji medijev pa cvilijo, da je to umetniška represija.
Prav ima neotesani protestnik, ki pravi: »To je naše mesto, bre!« Iz avtov se sliši muzika bre, otroci se pogovarjajo s striktno uporabo širokega »l«. Image je anglo-ameriško-turška nogometna moda. Bre! Kul, a? WTF?
Posluh! Ko pojemo v tujem jeziku, nismo globalni, ampak slepi in neumni (glupi bre!). Ko se oblačimo v trendu, nismo moderni, ampak smo kloni brez lastnega izraza. Uniformiranci navidezne globalne svobode.
Ko pojemo ali ko bomo peli v svojem jeziku, ne bomo zaplankani ksenofobi in nacionalisti, temveč odrasla in zrela nacija, ki razume, da se boj za suverenost začne z jasno zakoličenimi mejami uporabe jezika, glasbe in zgodb. Ko bomo zgradili trdno samozavest o svoji uspešnosti, svoji kulturi, ko bomo imeli svoje zvezde in idole, ki bodo konkurirali svetu in ga tudi prehitevali, takrat si bomo brez škode privoščili tudi nekaj tuje ponudbe. Zgolj kot informacijo, kje je preostali svet. Da ga preskočimo. (Nadmudrimo bre!!!)
A v Sloveniji imamo problem. Tega spopada in teh strategij ne razume naša politika, naši državni uradniki, naše šolstvo. Vse naše vlade so na tem področju »leve«. Naši mediji pa so tako ali tako najbolj moderni, globalno aktualni. In zato, v koraku s časom, svojemu ljudstvu strežejo vedno sveži globalni odpad. Bre.
**
Pa lep pozdrav in v razmislek!
