Grda moda – Ivana Kobilca v belih nogavicah

Ovog leta nosi se boroleta, je bil nekoč reklamni slogan ene največjih tovarn za proizvodnjo obutve. Borovo. Centri mest so bili videti dokaj uniformno. V bistvu so še danes. Kraš, Borovo, Peko, Alpina, Mura, Tekstil in podobne znamke so bile predhodnice današnjih Zar, McD-jev, Prad, Benettonov, Tiffanyjev in Rolexov, ki uniformirajo center mesta. Cerkev in ob njej gostilna še danes puščata sled nekdanjega urbanega planiranja in neke ljudske ergonomije, iz katere razberemo, kaj je bilo pomembno v življenju prebivalcev in kako je kraj dihal. V Avstriji nekako zraven spada še hotel Post ali Alte Post. Brez tega skoraj ni kraja, ki bi pričal o svoji pomembni preteklosti. Konja je bilo treba nahraniti in vmes prespati. Tako se je vozila pošta in razširjale novice. Tam, kjer sta bila konj in kočijaž počasnejša ali gostilničar ni dal golaža, informacije niso bile ažurne. Tudi sloviti Scotland Yard je baje nastal kot zbirališče kočijažev, ki so iz različnih krajev prinašali in si izmenjevali informacije. Imeti informacijo v pravem času je ključnega pomena za marsikatero področje življenja. Po domače povedano biti obveščen ali biti v teku z dogodki. Dobro obveščeni naj bi imeli korak prednosti v primeru, da niso zgolj to. Dobro obveščeni in nič več od tega.

Želijo zgraditi boljši in lepši svet

Obveščevalne službe temeljijo na tem oziroma na analitiki, na procesiranju in uporabi informacij v pravem času in s pravšnjo mero. Eden največjih obveščevalcev slovenskega rodu je bil Vladimir Vauhnik. Obveščevalec in analitik iz Slovenskih goric. Kot vojaški ataše v Berlinu, takrat ko je bil tam veleposlanik Ivo Andrić, je napovedal Hitlerjev napad na Kraljevino SHS, ko je to bila največja vojaška skrivnost. Vauhnik je izdelal lastni sistem vrednotenja informacij, po katerem je ugotovil, kaj je res oziroma kaj lahko šteje kot relevantno za napoved prihodnjega ravnanja. V svoj analitični aparat je jemal prav vse, od lastnih videnj, govoric, uradnih in poluradnih obvestil in drugih podatkov, ki jih je spretno dobival pod mizo. Čeprav se zdi, da je tovrstno delovanje v današnji digitalni dobi zastarelo, je prav analitika še vedno tista, ki ostaja v domeni človeka. Sprejemanje odločitev, kaj je, kaj ni in kaj bo, še vedno poteka med ušesi. Velika podjetja in multinacionalke imajo razvit sistem absorbiranja in analize informacij s ciljem napovedovanja prihodnosti oziroma s ciljem napovedovanja prihodnjega ravnanja ljudi. Modna industrija je na tem področju posebno konkurenčna. Verjeli bi, da s tem želijo zgraditi boljši in lepši svet. Pa gre včasih, kot pri vsaki stvari, tudi kaj narobe. V modi gre velikokrat kaj narobe. Ko so se pred leti pojavile različne plastične sandale, natikači, in kar je še »udobnih« obuval, se je zdelo, da je posameznik del družbe, ki nima preveč prefinjenega okusa in občutka za estetiko.

Trenirka, beli štumfi in špičaki imajo svoje mesto v zgodovini stila. Bele čarape i sandale niso bile nikoli znak drznosti, ampak znak pomanjkanja občutka za estetiko. Slogan Ovog leta nosi se boroleta marsikomu prikliče v spomin črno-bele dneve stila. Pa se začnejo tudi na globalni ravni pojavljati članki v stilu Ugly fashion is big business, torej grda moda je dober posel. Da sploh obstaja kategorija, kot je grda moda, je žalostno, ko pa postane mainstream, je poraz za civilizacijo. Poleg vseh analitikov, zbiralcev informacij modnih gurujev in urednikov z dobrim okusom postane, kot se je nekoč slabšalno reklo, čefurski stil oblačenja vodilna modna smernica. To pravočasno prepoznajo različni influencerji in tisti, ki bi dali vse, da bi bili modni in si želijo biti v toku dogajanja. Biti in. Ne glede na dejstvo, kaj so tiste štiri želve Michelangelo, Donatello, Leonardo in Rafaelo prispevale k razvoju lepih umetnosti. Ali pa izjemna Ivana Kobilca, ki je zdaj na ogled v Narodni galeriji. To je pomembno videti, če si želimo ohraniti vsaj del okusa in čuta za estetiko. V nasprotnem primeru ostane tista profesorja Splichala, ki žal prevečkrat drži. Narod ne sprejema tistega, kar je zanj dobro, ampak tisto, kar mu najbolj sistematično ponujaš. Ko postanejo bele nogavice in sandale globalne smernice, mainstream, smo na točki, na kateri lahko brez dvoma ugotovimo, da smo kot civilizacija na evolucijski poti nekje zašli. Zgolj to.