NA EKS
Igre brez meja
Hm, naš premier je res Superman, da je ob reševanju akutnih kriz v red spravil tudi obveščevalno službo.
Odpri galerijo
Blagodejno bi bilo, če bi se politiki enkrat za spremembo šli športne igre brez meja. FOTO: Facebook
V politiki so naključja naključna. Tisto, kar se na prvi pogled zdi kot naključje, običajno to ni. Tisto, kar je na prvi pogled videti nepovezano, ima običajno globlje povezave. Še posebno to pravilo velja, ko se približujejo volitve.
Najnovejši zapleti v igri z mejami med Slovenijo in Hrvaško niso naključje, so zlajnano dolgočasni in prozorni. Še posebno zato, ker sta obe državi pred volitvami. Zabavno pa je to, da se verjetno veliki večini tistih, zaradi katerih so igre z mejami uprizorjene, fučka za evropske volitve. Pred petimi leti je bila slovenska udeležba na teh volitvah namreč porazna, manj kot 25-odstotna.
Nekdanji predsednik vlade Miro Cerar, ki se kot zunanji minister bori za politično preživetje, je igre z mejami odprl potem, ko mu je to na pladnju ponudil Janez Janša z intervjujem v hrvaškem Jutarnjem listu. Janša je namreč streljal arbitražne kozle s praznimi idejami o rešitvi mejnega vprašanja z dvostranskim dogovorom. Prebujeni Cerar je veselo nabijal nazaj, da ima Janša lovske ideje in da pravzaprav igra za hrvaško moštvo.
Ni minilo niti deset dni in Cerar je bil v novi ofenzivi, tokrat zaradi enega od več kot dvesto letošnjih vplutij hrvaških policijskih čolnov v slovenske vode. Res se je čoln precej približal Piranu, a tudi Hrvati imajo evropske volitve, kajne?
Cerarja pa sem pogrešal v najnovejši zgodbi o arbitražni jari kači, ko so nas razsvetlili z novico, da so bili akterji prisluškovalne afere Hrvati, in ne Američani ali Nemci, kot smo menda mislili do zdaj. Očitno je moral nekdanji premier nekaj medijskega prostora prepustiti nasledniku Marjanu Šarcu in v tem mandatu neverjetno molčečemu Karlu Erjavcu.
Mimogrede, če morda niste vedeli: pred štirimi leti, v času objave prisluhov pogovora med našim vrlim arbitražnim sodnikom Jernejem Sekolcem in klepetavo visoko uslužbenko zunanjega ministrstva Simono Drenik, je vodja stranke upokojencev ženo peljal na lepše ob 25. obletnici poroke, in to v tujino. »Izkoristili so priložnost, da so takrat udarili s to novico,« je v četrtek dramatično razkril romantični Karl. Tile Hrvati so res neusmiljeno brezsrčni.
Je naključje, da se je zgodba o hrvaškem prisluškovanju zgodila potem, ko so se zaostrili odnosi med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino zaradi poskusov hrvaških obveščevalcev, da bi k švercanju orožja rekrutirali državljane BiH, s čimer naj bi dokazovali porast islamskega ekstremizma v Bosni?
Mislim, da ne. Bolj se mi zdi, da sta Slovenija in BiH sklenili koristno koalicijo. Koalicijo proti Hrvaški. BiH pri dokazovanju o umazanih poslih hrvaških obveščevalcev koristi govorjenje, da je bila njihova žrtev tudi Slovenija. Sloveniji zgodba prav pride v arbitražnem sporu in v predvolilni kampanji.
Predsednik vlade Šarec je pohitel z izjavo, kako izvrstno delo je opravila Sova, ki je bila še pred nekaj meseci v popolnem razsulu, njeni obveščevalci pa so stavkali. Hm, naš premier je res Superman, da je ob reševanju akutnih kriz v red spravil tudi obveščevalno službo.
Ker so bili socialdemokrati Dejana Židana v igrah z mejami nekako v ozadju, nas je s šolskimi igrami brez meja »razveselil« minister Jernej Pikalo. Res je sramotno, s kakšnim predlogom je prišel pred javnost, potem ko je državi ustavno sodišče že pred leti naložilo, naj preneha diskriminirati otroke v zasebnih osnovnih šolah. Po njegovem predlogu bodo njihovi starši plačevali celo več kot do zdaj. Ni naključje, da nas od volitev loči manj kot dva meseca.
Blagodejno bi bilo, če bi se politiki enkrat za spremembo šli športne igre brez meja. Lahko bi se zgledovali po francoskem predsedniku Charlesu de Gaullu, ki je med drugo svetovno vojno vodil odporniško gibanje proti nacistični Nemčiji. Dve desetletji pozneje se je domislil nečesa, kar je pozneje preraslo v legendarne igre brez meja. Tako pravi Wikipedija: »Zamisel za oddajo je imel francoski predsednik Charles de Gaulle, ki si je želel, da bi se francoski in nemški mladeniči spoznali s tekmovanjem z namenom, da bi se okrepile prijateljske vezi med državama. Leta 1965 so trije Francozi (Pedro Brime, Claude Savarit in Jean-Louis Marest) predlagali, da bi se lahko igre razširile tudi na druge evropske države.«
Najnovejši zapleti v igri z mejami med Slovenijo in Hrvaško niso naključje, so zlajnano dolgočasni in prozorni. Še posebno zato, ker sta obe državi pred volitvami. Zabavno pa je to, da se verjetno veliki večini tistih, zaradi katerih so igre z mejami uprizorjene, fučka za evropske volitve. Pred petimi leti je bila slovenska udeležba na teh volitvah namreč porazna, manj kot 25-odstotna.
Nekdanji predsednik vlade Miro Cerar, ki se kot zunanji minister bori za politično preživetje, je igre z mejami odprl potem, ko mu je to na pladnju ponudil Janez Janša z intervjujem v hrvaškem Jutarnjem listu. Janša je namreč streljal arbitražne kozle s praznimi idejami o rešitvi mejnega vprašanja z dvostranskim dogovorom. Prebujeni Cerar je veselo nabijal nazaj, da ima Janša lovske ideje in da pravzaprav igra za hrvaško moštvo.
Ni minilo niti deset dni in Cerar je bil v novi ofenzivi, tokrat zaradi enega od več kot dvesto letošnjih vplutij hrvaških policijskih čolnov v slovenske vode. Res se je čoln precej približal Piranu, a tudi Hrvati imajo evropske volitve, kajne?
Cerarja pa sem pogrešal v najnovejši zgodbi o arbitražni jari kači, ko so nas razsvetlili z novico, da so bili akterji prisluškovalne afere Hrvati, in ne Američani ali Nemci, kot smo menda mislili do zdaj. Očitno je moral nekdanji premier nekaj medijskega prostora prepustiti nasledniku Marjanu Šarcu in v tem mandatu neverjetno molčečemu Karlu Erjavcu.
Mimogrede, če morda niste vedeli: pred štirimi leti, v času objave prisluhov pogovora med našim vrlim arbitražnim sodnikom Jernejem Sekolcem in klepetavo visoko uslužbenko zunanjega ministrstva Simono Drenik, je vodja stranke upokojencev ženo peljal na lepše ob 25. obletnici poroke, in to v tujino. »Izkoristili so priložnost, da so takrat udarili s to novico,« je v četrtek dramatično razkril romantični Karl. Tile Hrvati so res neusmiljeno brezsrčni.
Je naključje, da se je zgodba o hrvaškem prisluškovanju zgodila potem, ko so se zaostrili odnosi med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino zaradi poskusov hrvaških obveščevalcev, da bi k švercanju orožja rekrutirali državljane BiH, s čimer naj bi dokazovali porast islamskega ekstremizma v Bosni?
Mislim, da ne. Bolj se mi zdi, da sta Slovenija in BiH sklenili koristno koalicijo. Koalicijo proti Hrvaški. BiH pri dokazovanju o umazanih poslih hrvaških obveščevalcev koristi govorjenje, da je bila njihova žrtev tudi Slovenija. Sloveniji zgodba prav pride v arbitražnem sporu in v predvolilni kampanji.
Predsednik vlade Šarec je pohitel z izjavo, kako izvrstno delo je opravila Sova, ki je bila še pred nekaj meseci v popolnem razsulu, njeni obveščevalci pa so stavkali. Hm, naš premier je res Superman, da je ob reševanju akutnih kriz v red spravil tudi obveščevalno službo.
Ker so bili socialdemokrati Dejana Židana v igrah z mejami nekako v ozadju, nas je s šolskimi igrami brez meja »razveselil« minister Jernej Pikalo. Res je sramotno, s kakšnim predlogom je prišel pred javnost, potem ko je državi ustavno sodišče že pred leti naložilo, naj preneha diskriminirati otroke v zasebnih osnovnih šolah. Po njegovem predlogu bodo njihovi starši plačevali celo več kot do zdaj. Ni naključje, da nas od volitev loči manj kot dva meseca.
Blagodejno bi bilo, če bi se politiki enkrat za spremembo šli športne igre brez meja. Lahko bi se zgledovali po francoskem predsedniku Charlesu de Gaullu, ki je med drugo svetovno vojno vodil odporniško gibanje proti nacistični Nemčiji. Dve desetletji pozneje se je domislil nečesa, kar je pozneje preraslo v legendarne igre brez meja. Tako pravi Wikipedija: »Zamisel za oddajo je imel francoski predsednik Charles de Gaulle, ki si je želel, da bi se francoski in nemški mladeniči spoznali s tekmovanjem z namenom, da bi se okrepile prijateljske vezi med državama. Leta 1965 so trije Francozi (Pedro Brime, Claude Savarit in Jean-Louis Marest) predlagali, da bi se lahko igre razširile tudi na druge evropske države.«
