Izgorelost ali zakaj so neumne nagrade koristne

Nisem neki ribič. Niti ljubitelj niti talent. Ribičije v bistvu sploh ne razumem. Ko Pijero Božanič vstane v svoji majhni uvali zraven Komiže, ve, da bo treba iti po ribe. Zakurbla motor na čolnu in gre na odprto. Ker je pač treba uloviti ribo. V tem vidim neki smisel ribičije. Uloviti jo je treba, da bo kaj za kosilo. Ritual ali sledenje nekemu naravnemu ciklu narave. Odpraviti se proti točki, kjer se nebo in voda stikata, in se vrniti z ribo. To je to. Ko vidim ribiča ob mlaki, ki ga namaka, ali tistega, ki stoji sredi reke in muhari, pa mi adrenalina glih ne dvigne. Greš pač mimo, kot čez zebro na prehodu. Je pač tam. Naj bo. Del infrastrukture. V Murski Soboti sta bila dva legendarna pometača. Dandanes verjetno ta poklic ne obstaja več. Ekolog iz Küštanovec in Josip. Skrbela sta za mesto bolj kot kdor koli prej in potem. Pometala sta po mestu, po parku in praznila koše. Še posebno Josip je imel za vsako mimoidočo kakšno opazko. Ni bil zgolj mestni uradnik ali zaposlen v eni od mestnih firm, ampak je bil dobesedno mestna ikona. Brezčasen, bil je vedno z nami. Bil je tam tedaj, ko je moja mama s kolegicami v gimnaziji sedela na klopi v parku, in bil je tam, ko smo se mi kot osnovnošolci vračali skozi park domov. Za vsakega je imel dobro besedo ali dovtip. Svoje delo je opravljal vestno, odgovorno in sto let. Poleg vseh spomenikov, ki jih ima mesto, bi veljalo resno razmisliti, da se postavi spomenik Josipu, pometaču. Kot zgled in opomin novim generacijam, da je mesto tisti prostor, ki ga velja varovati zgolj zato, da bo življenje v njem prijetno. Ne za turiste, ampak najprej za ljudi, ki tam živijo. Josip je imel svoj tricikel in lepo počasi je polnil košare s smetmi, ki smo jih mi pustili v mestu. Vestno in nenehno. Do penzije in še malo čez. Vsak dan znova. Brez rokov, do kdaj mora kaj opraviti, brez mobinga in izgorelosti. S svojim delom je bil zadovoljen.

Pozimi, poleti, v dežju in snegu. Ni se pritoževal zaradi mobinga in v vseh teh letih ni izgorel, kot se to danes popularno imenuje. Čeprav delo pometača ni med najbolj cenjenimi, ga je vsak mimoidoči in tudi mulci, ki smo prihajali z njim v stik, spoštovali. Cenili smo njegov humor, cenili smo, kar počne, tudi s kančkom slabe vesti, ker smo vedeli, da pospravlja naše smeti. Imel je občutek za dobro mero. Ustavil se je ob klopi, na kateri smo sedeli, povedal kakšno krepko in se umaknil, šel naprej, ker je moral opraviti svoje delo. Izgorelost je tema, ki se ji v času po tako imenovani krizi posveča nekoliko več pozornosti. Obstaja nekaj poklicev, ki so tej »bolezni« ali pojavu sodobne družbe nekoliko bolj podvrženi. Gre predvsem za poklice, ki od človeka terjajo veliko čustvenih outputov, v zameno pa ne dobivajo nagrade, ki bi jo želeli. Ko v to mrežo vključijo visoke ambicije in debeli ego, je zadeva še toliko bolj kompleksna. Včasih se nam zdi prav grozno, ko gledamo različna nagrajevanja in podelitve nagrad nekim likom, za katere niti v sanjah ne bi rekel, da morajo kar koli dobiti. Prodajalec meseca, zavarovalniški agent tedna, najlepši balkon in podobne stvari nas spominjajo na čase udarniških značk, ko nekomu, ki je garal kot majmun, podariš diplomo iz papirja. Prav rabi jo. Ampak je tako, posameznik je bil opažen. Včasih tudi to nekaj velja. Novinarji, kuharji, učitelji in še je teh poklicev, ki nonstop dajejo, a ne dobivajo. Ne gre toliko za materialno plat kot za čustveno.

Družba jim ne vrača v čustvenem smislu toliko, kot dajejo oni njej. Verjetno je grozna izkušnja učiteljice, ki se je s kakim Frančkom v prvem razredu prebijala skozi abecedo in ga z zadnjo kapljo krvi končno naučila razlike med b in d, potem pa ta Franček pride v politiko in trdi, da so v javnem sektorju sami krvosesi. Če bi to vedela, tega trola nikoli ne bi spustila skozi prvi razred. In še jih je. Novinar Sašo Dravinec je nekoč lepo povedal. Kot novinar v dnevnem ritmu moraš biti dizel. Kot traktor, ki gre v hrib. Počasi in nonstop. Drugače se na polovici hriba skuriš. To velja tudi za druge poklice. Skurjenost je pojav, ki mu posvečamo premalo pozornosti. Vsak kavboj mora čez čas razjahati, si odpočiti rit in konja. Opaziti delo drugega je pomembno, čeprav z neumno nagrado. Skurjeni so po pravilu najboljši kadri, tisti, ki si najbolj prizadevajo, da bi nekaj naredili dobro. Ko ne dobijo odziva, se še bolj zakopljejo v delo in jih odnese. S tem najboljše izgubimo. Le redki so razumeli znamenitega kuharja Marca Pierra Whita, ko je po vseh osvojenih michelinkah obesil predpasnik na klin, zaprl restavracijo in začel večino časa posvečati ribičiji. Zakaj? Ker so mu tisti, ki so mu dajali nagrade, govorili, naj nadaljuje svoje delo enako kot prej. Zanj je to pomenilo, naj še vedno tako kot prvih dvajset let po šestnajst ur na dan stoji za štedilnikom in skrbi, da bo vsak krožnik, ki ga naredi, stoodstoten. S tem je postal ime. V nekem trenutku je moral ubiti svoje ime, drugače bi ime ubilo njega. Mogoče pa ta ribičija vseeno ima neki smisel.