NA EKS
Jamranje ni dovoljeno!
Odpri galerijo
Ljudmila Novak in Valentin Hajdinjak na kongresu Nove Slovenije - krščanskih demokratov. FOTO: Jure Eržen/delo
Štiri tedne vas bodo prepričevali, šarmirali, se vam prilizovali, cirkusirali, se med sabo politično klali, kričali, se smešili, se delali pametne, prihajali z neumnimi in pametnimi idejami, odkrivali tudi najmanjše slovenske kraje, kamor njihova noga še ni stopila, se vsepovprek rokovali, bentili čez novinarje in nepravično odmerjen čas, odkrivali zarote, skrivali nekdanja zavezništva in sklepali takšna, nad katerimi bodo presenečeni še sami, utrujali s tem, kako garajo za narod, se delali lepše in boljše, kot sami verjamejo, da so.
A čez štiri tedne bodo obmolknili. Sobota, 2. junij, bo dan, ko bodo obmolknili tudi najbolj zgovorni politični jagenjčki. Volilni molk bo blagodejen. Lahko boste razmislili, komu boste zaupali svoj dragoceni glas. Na volitvah 3. junija bo nastopilo največje število strank v zadnjih 25 letih. Če kdaj, potem na letošnjih parlamentarnih volitvah nimate pravice jamrati, da nimate izbire.
Začnimo kar s prvakom jamranja, pardon, nejamranja. Mira Cerarja si bodo zapomnili tudi po znamenitem napisu »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.«
Velja spomniti na januar 2016, ko je predsednik vlade razložil, kaj pomeni ta njegova maksima: »To, kar sem zapisal in postavil tu pred vas, in postavil sem zato, ker želim, da to vidijo tudi Slovenke in Slovenci, je naša prihodnost. Če bomo takšni, če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je mojo sporočilo.«
A Cerar je mandat končal prav z jamranjem, ko je z odstopom sprožil predčasne volitve, ki pravzaprav niso predčasne, saj potekajo le teden dni pred datumom, ki je bil predviden za redne volitve. Eden od Cerarjevih razlogov za odstop, čeprav ne najpomembnejši, je bil verjetno tudi ta, da bi nove politične igralce spravil v paniko in da ob krajših rokih za vlaganje kandidatur kot ob rednih volitvah nekaterim manjšim igralcem ne bi uspelo zbrati podpisov. Ta načrt je spodletel, je pa Cerarju z odstopom uspelo šokirati ter pozornost preusmeriti nase in na svojo SMC, ki se bo, kot kaže, borila za odstotke, ki bodo prinesli četrto, peto, šesto ali sedmo mesto med strankami.
Zdi se, da je Cerarjevo govorjenje o boju za zmago na volitvah bolj pobožna želja kot kaj drugega. Zanimivo je, da je vodja SMC na koncu mandata v podobnem položaju kot Borut Pahor leta 2011. Tri leta pred tem je z blestečo zmago v finišu kampanje premagal Janeza Janšo, in to z rekordnim odstotkom za njegove Socialne demokrate (30,45 odstotka!).
Klavrnega Pahorjevega vladanja ni zaznamoval kakšen napis o iskanju rešitev, ampak znameniti semafor sprememb. Verjetno ste že pozabili: premier nam je na novinarskih konferencah razlagal, kaj vse bo treba narediti, in ob vsakem ukrepu označeval napredek z rdečo, rumeno in zeleno barvo. Končalo se je tako, da so mu volivci na predčasnih volitvah prižgali rdečo luč: Socialni demokrati so strmoglavili na 10,52 odstotka, kar se zdi tudi domet SMC na letošnjih volitvah.
Če kdaj, potem na letošnjih volitvah nimate pravice jamrati, da nimate mandatarske izbire. Janez Janša se že petič poteguje za prvo mesto, čeprav mu je uspelo le leta 2004. Velikokrat so ga že odpisali, a je še vedno tu. Prav zabavne so pobožne želje tistih, ki mislijo, da se bo Janša prej ali slej poslovil sam. Še bolj zabavno je to, da imajo takšne želje predvsem tisti na desnici, ki znajo vrhunsko jamrati, ne znajo pa oblikovati alternative.
Prvo mesto bosta naskakovala še Marjan Šarec in Dejan Židan, pred katerima je težka naloga. Ne smeta preveč zaostati za Janšo, hkrati pa bosta prisiljena napadati drug drugega, ker je možno, da bo na letošnjih volitvah mandatarstvo prineslo drugo mesto. Janša bo namreč kljub morebitnemu prvemu mestu težko sestavil vlado, če bo na desnici v parlamentu le še Nova Slovenija Mateja Tonina, ki bo moral prilesti čez deset odstotkov, če hoče ostati relevanten politični dejavnik.
Veliko izbire boste torej imeli med strankami, ki računajo na pet do deset odstotkov, ki jih lahko prinesejo vstop v vlado (poleg SMC in NSi so tu še Desus in Levica).
Tisti, ki ne prakticirate političnega pragmatizma in se vam zdi pomembno, da se v parlamentu sliši veliko različnih političnih glasov, imate na voljo kar nekaj strank, ki se prerivajo okoli štiriodstotnega volilnega praga.
Za politične sladokusce pa so tu še stranke, ki bi lahko prejele vsaj odstotek glasov. Ta jim zagotavlja, da politično preživijo z državnim denarjem in skupaj z vami čakajo na novo priložnost čez štiri leta.
Če kdaj, potem na letošnjih parlamentarnih volitvah nimate pravice jamrati, da nimate izbire.
A čez štiri tedne bodo obmolknili. Sobota, 2. junij, bo dan, ko bodo obmolknili tudi najbolj zgovorni politični jagenjčki. Volilni molk bo blagodejen. Lahko boste razmislili, komu boste zaupali svoj dragoceni glas. Na volitvah 3. junija bo nastopilo največje število strank v zadnjih 25 letih. Če kdaj, potem na letošnjih parlamentarnih volitvah nimate pravice jamrati, da nimate izbire.
Začnimo kar s prvakom jamranja, pardon, nejamranja. Mira Cerarja si bodo zapomnili tudi po znamenitem napisu »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.«
Velja spomniti na januar 2016, ko je predsednik vlade razložil, kaj pomeni ta njegova maksima: »To, kar sem zapisal in postavil tu pred vas, in postavil sem zato, ker želim, da to vidijo tudi Slovenke in Slovenci, je naša prihodnost. Če bomo takšni, če bomo šli v tej smeri, imamo prihodnost. To je mojo sporočilo.«
A Cerar je mandat končal prav z jamranjem, ko je z odstopom sprožil predčasne volitve, ki pravzaprav niso predčasne, saj potekajo le teden dni pred datumom, ki je bil predviden za redne volitve. Eden od Cerarjevih razlogov za odstop, čeprav ne najpomembnejši, je bil verjetno tudi ta, da bi nove politične igralce spravil v paniko in da ob krajših rokih za vlaganje kandidatur kot ob rednih volitvah nekaterim manjšim igralcem ne bi uspelo zbrati podpisov. Ta načrt je spodletel, je pa Cerarju z odstopom uspelo šokirati ter pozornost preusmeriti nase in na svojo SMC, ki se bo, kot kaže, borila za odstotke, ki bodo prinesli četrto, peto, šesto ali sedmo mesto med strankami.
Parlament. FOTO: Jure Eržen/delo
Zdi se, da je Cerarjevo govorjenje o boju za zmago na volitvah bolj pobožna želja kot kaj drugega. Zanimivo je, da je vodja SMC na koncu mandata v podobnem položaju kot Borut Pahor leta 2011. Tri leta pred tem je z blestečo zmago v finišu kampanje premagal Janeza Janšo, in to z rekordnim odstotkom za njegove Socialne demokrate (30,45 odstotka!).
Klavrnega Pahorjevega vladanja ni zaznamoval kakšen napis o iskanju rešitev, ampak znameniti semafor sprememb. Verjetno ste že pozabili: premier nam je na novinarskih konferencah razlagal, kaj vse bo treba narediti, in ob vsakem ukrepu označeval napredek z rdečo, rumeno in zeleno barvo. Končalo se je tako, da so mu volivci na predčasnih volitvah prižgali rdečo luč: Socialni demokrati so strmoglavili na 10,52 odstotka, kar se zdi tudi domet SMC na letošnjih volitvah.
Če kdaj, potem na letošnjih volitvah nimate pravice jamrati, da nimate mandatarske izbire. Janez Janša se že petič poteguje za prvo mesto, čeprav mu je uspelo le leta 2004. Velikokrat so ga že odpisali, a je še vedno tu. Prav zabavne so pobožne želje tistih, ki mislijo, da se bo Janša prej ali slej poslovil sam. Še bolj zabavno je to, da imajo takšne želje predvsem tisti na desnici, ki znajo vrhunsko jamrati, ne znajo pa oblikovati alternative.
Za politične sladokusce so tu še stranke, ki bi lahko prejele vsaj odstotek glasov. Ta jim zagotavlja, da politično preživijo z državnim denarjem.
Prvo mesto bosta naskakovala še Marjan Šarec in Dejan Židan, pred katerima je težka naloga. Ne smeta preveč zaostati za Janšo, hkrati pa bosta prisiljena napadati drug drugega, ker je možno, da bo na letošnjih volitvah mandatarstvo prineslo drugo mesto. Janša bo namreč kljub morebitnemu prvemu mestu težko sestavil vlado, če bo na desnici v parlamentu le še Nova Slovenija Mateja Tonina, ki bo moral prilesti čez deset odstotkov, če hoče ostati relevanten politični dejavnik.
Veliko izbire boste torej imeli med strankami, ki računajo na pet do deset odstotkov, ki jih lahko prinesejo vstop v vlado (poleg SMC in NSi so tu še Desus in Levica).
Tisti, ki ne prakticirate političnega pragmatizma in se vam zdi pomembno, da se v parlamentu sliši veliko različnih političnih glasov, imate na voljo kar nekaj strank, ki se prerivajo okoli štiriodstotnega volilnega praga.
Za politične sladokusce pa so tu še stranke, ki bi lahko prejele vsaj odstotek glasov. Ta jim zagotavlja, da politično preživijo z državnim denarjem in skupaj z vami čakajo na novo priložnost čez štiri leta.
Če kdaj, potem na letošnjih parlamentarnih volitvah nimate pravice jamrati, da nimate izbire.
