NA KOŽO
Jaroslav Jankovič o belem kruhu in rjavih jajcih
Svet je tako industrializiran, povzorčen in ušablonjen ter standardiziran, da glava boli.
Odpri galerijo
Če je v originalnem francoskem maslenem rogljičku od 20 do 30 odstotkov masla, ki je danes na trgu za peke izjemno draga surovina, potem si lahko mislimo, da nekateri marmeladni rogljički, ki jih v zadnjih letih ob razcvetu pouličnih prodajaln kruha in peciva obožujemo, maslo vidijo le od daleč. Korekten nadomestek je menda rastlinsko maslo, a bo vselej ostalo zgolj korekten nadomestek. Če bi namreč zapovrstjo zagrizli zdaj v enega, zdaj v drugega, bi dojeli razliko, sicer pa se človek navadi. Enako je seveda z vsebino hrenovk, paštete in podobnih mešanic.
Zanimivo je tudi to, kako zelo enako so obarvani rumenjaki v trgovini kupljenih jajc. Kokoši pri babici nekje na Dolenjskem, ki se pasejo po vrtu, nesejo jajca najrazličnejših barv rumenjakov, od rdečih do neizrazitih svetlo rumenih. V Ameriki je standardizirana snežno bela barva lupine, pri nas vendarle prevladuje rjava. Jajca kokošjerejci obarvajo s krmo. Daleč najbolj bizarna zgodba pa se mi je zdela naslednja: v gojiščih lososov na Norveškem s krmljenjem prilagajajo barvo lososa določenim trgom. Evropejci imamo menda raje bolj srebrne, medtem ko so za Japonce bolj privlačni rumenkasti, pozlačeni.
Svet je tako industrializiran, analiziran, povzorčen in ušablonjen ter standardiziran, da glava boli. Tudi pravega črnega kruha ne moremo več kupiti, saj so pravzaprav vse vrste kruha zamešane in spečene iz bele pšenične moke, ki ima izjemno lastnost, da z dodajanjem vode dobimo lepljivo maso, testo, ki je voljno in se ga da obdelovati ter oblikovati. Koruzni kruh ima večji del bele moke, koruzna je pravzaprav za doseganje koruznega okusa.
Nekoč sem poskusil čisto pravi koruzni kruh. Bil je lepo spečen, a ko smo ga rezali, se je bolj lomil, naslednji dan pa je bil trd kot kamen. Od tod zgodbe naših babic o svežem kruhu iz peči, ki so ga čislale v otroštvu. In da ne bo pomote, v restavracijah na Obali nam ne morejo pripraviti pravih jadranskih lignjev. To se mi je zgodilo samo enkrat, ko smo se s čolnom pred nenadno nevihto umaknili na neki jadranski otok, pa nam je gostilničar ponudil jadranske ribe in lignje, ki jih je nalovil minulo noč, ker naročenih gostov zaradi nevihte ne bo. Okus se mi je usedel v spomin kot babicam svež kruh iz otroštva.
Zanimivo je tudi to, kako zelo enako so obarvani rumenjaki v trgovini kupljenih jajc. Kokoši pri babici nekje na Dolenjskem, ki se pasejo po vrtu, nesejo jajca najrazličnejših barv rumenjakov, od rdečih do neizrazitih svetlo rumenih. V Ameriki je standardizirana snežno bela barva lupine, pri nas vendarle prevladuje rjava. Jajca kokošjerejci obarvajo s krmo. Daleč najbolj bizarna zgodba pa se mi je zdela naslednja: v gojiščih lososov na Norveškem s krmljenjem prilagajajo barvo lososa določenim trgom. Evropejci imamo menda raje bolj srebrne, medtem ko so za Japonce bolj privlačni rumenkasti, pozlačeni.
Svet je tako industrializiran, analiziran, povzorčen in ušablonjen ter standardiziran, da glava boli. Tudi pravega črnega kruha ne moremo več kupiti, saj so pravzaprav vse vrste kruha zamešane in spečene iz bele pšenične moke, ki ima izjemno lastnost, da z dodajanjem vode dobimo lepljivo maso, testo, ki je voljno in se ga da obdelovati ter oblikovati. Koruzni kruh ima večji del bele moke, koruzna je pravzaprav za doseganje koruznega okusa.
Nekoč sem poskusil čisto pravi koruzni kruh. Bil je lepo spečen, a ko smo ga rezali, se je bolj lomil, naslednji dan pa je bil trd kot kamen. Od tod zgodbe naših babic o svežem kruhu iz peči, ki so ga čislale v otroštvu. In da ne bo pomote, v restavracijah na Obali nam ne morejo pripraviti pravih jadranskih lignjev. To se mi je zgodilo samo enkrat, ko smo se s čolnom pred nenadno nevihto umaknili na neki jadranski otok, pa nam je gostilničar ponudil jadranske ribe in lignje, ki jih je nalovil minulo noč, ker naročenih gostov zaradi nevihte ne bo. Okus se mi je usedel v spomin kot babicam svež kruh iz otroštva.
