PLANICA 2018
Jasnič, Gros in Co. v nezavidljivem položaju
Odpri galerijo
Miha Šimnovec. FOTO: S. N.
Ljubo Jasnič, prvi mož zbora in odbora za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS), se je s predsednikom strokovnega sveta Jelkom Grosom in ljudmi, s katerimi vodijo skakalno politiko na južni strani Alp, znašel v nezavidljivem položaju. Če se še niso, se bodo morali v kratkem odločiti, kako naprej. Ali bolje rečeno: s kom. Vprašanje, ali je naveza Goran Janus-Jani Grilc-Nejc Frank po številnih mejnikih še ustrezna za vodenje naše reprezentance A, je več kot na mestu. Navsezadnje je pomisleke nad njo v pogovoru za prilogo, ki jo berete, že izrazil tudi Peter Prevc, rekoč, da je s trenersko ekipo manj zadovoljen, kot je bil še pred dvema letoma.
Potem ko je omenjena trojica spomladi 2011 prevzela krmilo precej načete slovenske eskadrilje, ji je s svojim znanjem, zamislimi in sproščenim odnosom pomagala razpreti krila in jo ponesti v višave. Po štirih sezonah stalnega vzpona je ekipa vrhunec doživela v nepozabni zimi 2015/16, v kateri je Peter Prevc osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo. Toda zatem se je krivulja uspehov obrnila navzdol in slabši prejšnji sezoni je sledila še slaba olimpijska 2017/18. Z izjemo (pre)redkih svetlih izjem in prebliskov, med katere spadajo naslov moštvenih svetovnih podprvakov v poletih iz Oberstdorfa, zmagi Jerneja Damjana (Kuusamo) in Anžeta Semeniča v Zakopanah, kjer je senzacionalni podvig reprezentančnega kolega s tretjim mestom dopolnil Peter Prevc, slovenski reprezentanti – roko na srce – nimajo prav veliko pokazati. Vsekakor bistveno manj kot v prejšnjih uspešnejših zimah.
Da je mera polna, so razočarali tudi na glavnem tekmovanju štiriletja, olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer so precej zgrešili zastavljeni cilj – kolajno. Še več; njihove predstave so bile celo med slabšimi, kar so jih slovenski skakalci prikazali na največji zimskošportni prireditvi po Torinu 2006. Zakaj jim ni šlo, kot so si zamislili, bodo morali ugotoviti pristojni, pri čemer se ne moremo znebiti občutka, da niti sami ne vedo, kaj so pravzaprav počeli narobe oziroma kje so skrenili s poti. In prav to je tisto, kar vzbuja zaskrbljenost.
Izgovorov za povprečne in slabe nastope zdaj ne bi smelo več biti. Strokovno vodstvo slovenske reprezentance ima namreč že nekaj let na voljo domala vse in še več, kar imajo vodilne skakalne nacije; ob nordijskem centru v edinstveni Planici, ki nam jo zavidajo tudi v velesilah, priznanih proizvajalcih tekmovalnih dresov (Dali, Skypilot) ter skakalnih smuči in vezi Slatnar tudi izjemno število nadarjenih skakalcev v vseh starostnih kategorijah. Za člansko državno prvenstvo so pravzaprav le pri nas potrebne kvalifikacije, toliko junakov, ki so sposobni poleteti po letalnici, verjetno tudi ni(majo) nikjer drugje, kar leto za letom dokazuje tudi število predskakalcev v Planici, da podmladka, s kakršnim se lahko verjetno pohvalijo le še Norvežani, niti ne omenjamo.
Navdušenje (naj)mlajših nad tem športom pod Alpami je bilo že od nekdaj veliko. Z uspehi Prevca & Co. se je vpis otrok v klube še povečal, v zadnjih dveh letih pa evforija – resnici na ljubo – ni več tako velika, kot je bila, denimo, še v sanjski zimi 2015/16. Jasnič, Gros in drugi pri SZS so zato zdaj v zares zahtevnem položaju, saj odločajo tudi o prihodnosti slovenskih skokov. Soodgovorni ne bodo le za predstave naših skakalcev v naslednji sezoni, temveč tudi za to, kakšno vlogo bodo Slovenci v tem športu igrali čez pet, deset let in več.
Potem ko je omenjena trojica spomladi 2011 prevzela krmilo precej načete slovenske eskadrilje, ji je s svojim znanjem, zamislimi in sproščenim odnosom pomagala razpreti krila in jo ponesti v višave. Po štirih sezonah stalnega vzpona je ekipa vrhunec doživela v nepozabni zimi 2015/16, v kateri je Peter Prevc osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo. Toda zatem se je krivulja uspehov obrnila navzdol in slabši prejšnji sezoni je sledila še slaba olimpijska 2017/18. Z izjemo (pre)redkih svetlih izjem in prebliskov, med katere spadajo naslov moštvenih svetovnih podprvakov v poletih iz Oberstdorfa, zmagi Jerneja Damjana (Kuusamo) in Anžeta Semeniča v Zakopanah, kjer je senzacionalni podvig reprezentančnega kolega s tretjim mestom dopolnil Peter Prevc, slovenski reprezentanti – roko na srce – nimajo prav veliko pokazati. Vsekakor bistveno manj kot v prejšnjih uspešnejših zimah.
Izgovorov za povprečne in slabe nastope zdaj ne bi smelo več biti.
Da je mera polna, so razočarali tudi na glavnem tekmovanju štiriletja, olimpijskih igrah v Pjongčangu, kjer so precej zgrešili zastavljeni cilj – kolajno. Še več; njihove predstave so bile celo med slabšimi, kar so jih slovenski skakalci prikazali na največji zimskošportni prireditvi po Torinu 2006. Zakaj jim ni šlo, kot so si zamislili, bodo morali ugotoviti pristojni, pri čemer se ne moremo znebiti občutka, da niti sami ne vedo, kaj so pravzaprav počeli narobe oziroma kje so skrenili s poti. In prav to je tisto, kar vzbuja zaskrbljenost.
Izgovorov za povprečne in slabe nastope zdaj ne bi smelo več biti. Strokovno vodstvo slovenske reprezentance ima namreč že nekaj let na voljo domala vse in še več, kar imajo vodilne skakalne nacije; ob nordijskem centru v edinstveni Planici, ki nam jo zavidajo tudi v velesilah, priznanih proizvajalcih tekmovalnih dresov (Dali, Skypilot) ter skakalnih smuči in vezi Slatnar tudi izjemno število nadarjenih skakalcev v vseh starostnih kategorijah. Za člansko državno prvenstvo so pravzaprav le pri nas potrebne kvalifikacije, toliko junakov, ki so sposobni poleteti po letalnici, verjetno tudi ni(majo) nikjer drugje, kar leto za letom dokazuje tudi število predskakalcev v Planici, da podmladka, s kakršnim se lahko verjetno pohvalijo le še Norvežani, niti ne omenjamo.
Navdušenje (naj)mlajših nad tem športom pod Alpami je bilo že od nekdaj veliko. Z uspehi Prevca & Co. se je vpis otrok v klube še povečal, v zadnjih dveh letih pa evforija – resnici na ljubo – ni več tako velika, kot je bila, denimo, še v sanjski zimi 2015/16. Jasnič, Gros in drugi pri SZS so zato zdaj v zares zahtevnem položaju, saj odločajo tudi o prihodnosti slovenskih skokov. Soodgovorni ne bodo le za predstave naših skakalcev v naslednji sezoni, temveč tudi za to, kakšno vlogo bodo Slovenci v tem športu igrali čez pet, deset let in več.
