Kaj se dogaja, ko se nič ne dogaja?

To je sedaj vprašanje. Sedaj, ko bi morali mazati smuči in po zadnjih kotičkih omar iskati drugi del para rokavic, ki smo jih lansko leto pospravili, teh skrbi pač nimamo. Nimamo niti skrbi, da smo letos spet nekoliko prerasli smučarske hlače, pa ne v dolžino, in nimamo skrbi, ali so smuče še v takšni kondiciji, da vse skupaj ne bo izgledalo, kot da stojimo na starih kandaharkah. Prav tako nimamo skrbi, ali bo thule na strehi zdržal še eno sezono in ali nam bo uspelo res vse zbasati v avto in ob tem ne pozabiti najpomembnejših stvari doma. Tudi to se nam je že zgodilo. Da smo se pripeljali na hrib z vso kramo, ki naj bi jo za en teden potrebovali, nakar smo zjutraj ugotovili, da je doma ostala prav tista ena najpomembnejša torba, v kateri je smučarska oprema. Ok. Živemu se zgodi, nekaterim se dogaja.

Čeprav so še danes žive zgodbe o časih, ko so si v družini obleke posojali, in času, ko so otrokom ob vstopu v šolo kupili nekoliko večje čevlje in so le-ti ob varčni uporabi tudi po velikosti zdržali do četrtega razreda, gredo danes zgodbe drugače. Pač doma smo pozabili torbo z vso smučarsko opremo in smo morali tam na lokaciji kupiti novo. Obstajajo tudi tiste »fal baute«, kjer lahko nakupiš opremo, ki vzdrži vsaj teden. Sedaj pač možnosti za tovrstne napake in izzive ni. Sedimo doma in čakamo. Čas brez zgodb. Čas brez pravljic. Ko smo že šestič prebrali isto novico iz različnega vira, ko je vsak podatek in informacija že desetič premleta, ko se slišimo po telefonih in govorimo iste stvari, naenkrat ugotovimo, da se v bistvu ne dogaja nič. Tudi rezerve v domačih knjižnicah smo že dodobra porabili.

Edina merska enota, ki je realna, so sanje. Vse ostalo je fikcija. Čakanje na ukrepe je podobno igranjem deklet z barbikami. Jo obleče, počeše, sleče. Potem jo ponovno obleče, ji zamenja frizuro in jo spet nekajkrat preobleče ter postavi na polico. In začne z drugo. Jo obleče, naredi frizuro, preobleče in postavi na polico in tako do konca, ko se vrne spet k prvi. Ta vaja se jih prime in jo s pridom izkoristijo, ko dobijo lastne otroke, ki postanejo center sveta, in vse tiste, ki so se še pred devetimi meseci postavljale s šampanjci, koktajli, vitaminom sun in ob fuzbalerjevem avtomobilu, naenkrat začnejo obsesivno objavljati te svoje nove pridobitve z izjemno zanimivimi izrazi med spanjem. Vsekakor v maniri preoblačenja barbik, ko je nič kriv vedno v drugi preobleki s kapo in zajčjimi ušesi. Tukaj naj bi se pokazal občutek za estetiko dotične, ki ima vsaj olimpijske ambicije postati modna influencerka. Verjetno jim kdo verjame, še posebej ko vidijo, da se uspe nekdo prodati za paket kreme ali žajfe in bo s tem sedaj navduševal širni svet, za kar je internet vsekakor najprimernejši kanal. In tako vidiš, da se je nekdo prodal za žajfo, drugi za gate, tretji za rozine in četrti za kakšno drugo izjemno uporabno dobrino. Nekateri poizkušajo ta štos, da gredo na dopust ali pridejo do zastonj župe. Sedaj je tega veliko manj, ker pač ljudje sedijo doma in počasi že pogrešajo oziroma so začeli ceniti čar jutranjih prometnih konic, iskanje parkingov in preobljudenih avtobusov. Nekateri vidijo v tem veliko priložnost za planet, koristen čas, ko si je planet uspel vsaj malo oddahniti. Drugi, pripadniki konspirativnih teorij, veliko zaroto, ki je usmerjana iz centrov moči. Slednji imajo vedno prav in verjamejo, tudi če niso videli. Pač v stilu, da tudi če si paranoik s papirji, še ni nujno, da ti ne sledijo.

Tako da se v tem statičnem stanju, ko se nič ne dogaja, vsekakor tudi kaj dogaja. Fikcija je pač edina realnost in kot pripadnik te sorte si vedno na varni strani. Ni ga časa, ko ne bi mogel najti sovražnika, ki namaka žemljo v tvojo kavo. Za take obstajajo tudi firme, ki tovrstne pojave bolj ali manj uspešno servisirajo. Ena takih je v Polju, je pa tudi nekaj drugih institucij, ki tovrstni kader z veseljem sprejema v svoje vrste. Res je, da smo vsaj na ravni teroriziranja planeta nekoliko popustili. Vsaj toliko, da smo s sedenjem doma v trenirki prekinili oziroma stanjšali nekatere globalne tokove, da smo v stilu zgodb od nekoč pač h kakšnemu preraslemu puloverju doštrikali rokave. Skratka, oblek se je v zadnjem letu nakupilo manj. Manj je bilo otroškega dela v Bangladešu in Indoneziji in veliko manj transporta teh dobrin, ki prihajajo v »fal baute«. Mogoče je kak modni influencer ostal brez gratis puloverja ali plastičnih natikačev, ampak veliko več koristi smo naredili, če smo v domači omari našli kakšen kos, ki je v bistvu nov in čisto uporaben. Predstavljate si, da ste v zadnjem letu uporabili vsaj za četrtino manj oblek, kot je to bila praksa v »normalnih« letih. S tem ste dali izjemno velik prispevek k blaginji tega planeta. Od izkoriščanja otroškega dela, onesnaževanja z barvami, transportom in manj odpadkov. Naj vas ne bo sram nositi modela iz prejšnjega leta. Lanske kolekcije pomlad-poletje so še v skladiščih, enako tudi jesen-zima. Tako da je najnovejši trend lanska kolekcija. Če ste doslej čakali na razprodajo, da ujamete zadnje kose aktualnih kolekcij, ste bili vedno v zaostanku. Šele sedaj, ko potegnete staro cunjo iz omare, ste v bistvu v trendu, ker bodo stare kolekcije iz skladišč šele prišle na police. Pa naj še kdo reče, da se v času, ko se nič ne dogaja, tudi nič ni zgodilo. Sedaj ste bolj v trendu, kot ste bili kadarkoli, obenem pa ste za ta naš planet naredili več kot kadarkoli prej. Brez sramu objavite kakšno v lanskih cunjah ali peto, ki vam jo je lokalni čevljar pravkar popravil. Čestitam.