Kje so roke, ha-ha?

Včeraj je bil 1. april. Dan norcev, mu pravijo nekateri. Če je kdo koga včeraj nategnil, je fajn; so se vsaj vsi smejali in celo nasmejali v teh črnih časih. Joj, kako lepo bi bilo, ko bi lahko parafrazirali feministko s kremplji, kot so nekoč poimenovali Slavenko Drakulić, in njeno knjigo Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, zdaj pa bi se smejali in govorili: »Joj, kako lepo je, da je koronavirus pozabljen, mi pa se že smejimo …« Kislo, vendar vseeno. Pa se ne. Ne moremo se. Žal!
Pred tremi leti sem zasledil: »Kako čudovit zid. In kako ste Mongole prepričali, da so plačali zanj?« Karikatura v ameriškem dnevniku, ki je predstavljala Donalda Trumpa, ko na Kitajskem zidu takole nadobudno sprašuje kitajskega predsednika Xi Jinpinga, je bila vsekakor duhovita. In predvsem je spet dokazala, da je humor lahko eno najučinkovitejših orodij in orožij v boju proti politični (in seveda univerzalni) samozaverovanosti, samozadostnosti, oholosti in nadutosti. In seveda neumnosti.


Pri nas pa je humor skoraj popolnoma brez vrednosti. Res se je položaj v zadnjih letih nekoliko popravil, scena takšnih in drugačnih komikov se je precej okrepila, vendar se to pri vsesplošni atmosferi v državi skoraj ne pozna. Še vedno vztrajamo pri tipično zadrti slovenski pozi, vsakega vprašanja se lotevamo smrtno resno, nemalokrat z veliko cinizma, prezira, zlobe in tudi odkritega sovraštva. To še posebno velja za ideološke teme in našo tako imenovano polpreteklo zgodovino, za katero se zdi, da se sovraštvo celo iz dneva v dan stopnjuje.

Bi lahko bili partizani in domobranci, klerikalci in liberalci, levi in desni, socializem in kapitalizem ... predmet posmeha ali celo popolnoma politično nekorektnega norčevanja? Težko, to se vendar ne spodobi, na tem temelji in pade ves naš raison d'être, brez tega konflikta smo obsojeni na prazno životarjenje brez višjega smisla. Kot da do zdaj še nismo sprevideli, da politika še zdaleč ni edina zveličavna, še manj nosilka smisla, etike in morale. Še Rusi so za časa najhujše diktature imeli svoj Radio Erevan! Mi se pa še enemu Jonasu ne moremo smejati! Ker se nimamo čemu!
Bo pa zagotovo držalo, kar je že davno tega dejal psiholog Sigmund Freud, da humor pomaga ljudem preseči omejitve in odpira kanale veselja, ki so postali nedostopni.

So pa zato pri nas kanali veselja ob spremljanju humorja bolj zaprti, mi pa se bolj kislo nasmihamo. Časnika Pavlihe že dolgo ni, pavlih je sicer še nekaj, a se ti zadržujejo bolj v nehumorističnih vodah.
Pred časom je stand up komik, pisatelj in še marsikaj drugega Boštjan Gorenc - Pižama javnosti zaupal, da Slovenci sicer nismo brez humorja, da se znamo smejati (celo sebi, ne več le drugim), pa tudi, da ni razloga za skrb, češ da je resnobnost zajela slovenski narod v dramatičnih razsežnostih. In da je vrst humorja toliko, kolikor je ljudi. »Resnobnost ni zajela slovenskega naroda. Mislim, da nam humorja ne manjka, res pa je očitno veliko ljudi brez smisla za humor,« je še dejal. In nemara ima celo prav!


Priče smo temu, kako se domači humoristi smejijo svojim domnevnim dovtipom, pogrebna teve sovoditeljica in umetno nasmejani teve voditelji pa sama sebi ...; pač v stilu četrtorazrednih balkanskih in slovenskih estradnikov, ki raje, kot prepevajo, vpijejo: »Ruke, gdje su ruke …/Roke; kje so roke …« In potem vsi pod odrom ali točilnim pultom stoječi v maniri poslušnih ovac dvignejo roke.

Ja, tako je s humoristi. Ko se začnejo smejati sami sebi, se nato zasmejijo še gledalci, ki dotlej sploh kaj zabavnega, duhovitega niti zaznali niso. Še sreča, da je vseeno nekaj izjem, takih, zaradi katerih se res nasmejimo na glas, da se vidijo naše škrbine. Žal pa je takih premalo. Pravzaprav skoraj nič!