KOLUMNA
Ko odpovedujejo še diktafoni
Iz Pjongčanga na žalost ne moremo poročati o sanjskem startu.
Odpri galerijo
Kako zelo veliko lahko pomeni dober start v tekmovanje, smo se lahko prepričali tudi med prejšnjimi zimskimi olimpijskimi igrami v Sočiju. Peter Prevc je tedaj že na prvi tekmi v smučarskih skokih navdušil s srebrno kolajno, potem ko je moral premoč priznati zgolj poljskemu šampionu Kamilu Stochu, ki se je moral – mimogrede – tokrat sprijazniti s sila nehvaležnim četrtim mestom. Skakalec iz Dolenje vasi v Selški dolini je z imenitnim startom pred štirimi leti v Rusiji ponesel tudi rojake v drugih športnih panogah; slovensko zastopstvo je takrat osvojilo kar osem odličij. Iz Pjongčanga na žalost ne moremo poročati o sanjskem startu. Če od biatlonk Anje Eržen in Urške Poje, ki sta sobotni sprint končali na 46. oziroma 75. mestu, ni bilo mogoče pričakovati vrhunskih dosežkov, kakor tudi ne od smučarske tekačice Mance Slabanja (v dvojnem zasledovanju je zasedla predzadnje, 59. mesto) in od sankača Tilna Sršeta, pa smo ob biatlonskemu adutu Jakovu Faku (23. v včerajšnjem sprintu) precejšnje upe polagali v naše orle. Navsezadnje se je po njihovi nedavni osvojitvi moštvenega naslova svetovnih podprvakov v smučarskih poletih že zdelo, da so jim po podvigu v Oberstdorfu zrasla krila. Vendar jim jih je srednja naprava v tukajšnjem skakalnem centru Alpensia, s katero se niso in niso mogli spoprijateljiti, hitro pristrigla. Razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi Prevc v uvodni seriji skočil podobno blesteče, kot je v finalu, oziroma če ga pred njegovim prvim poskusom pri hudem mrazu, pri katerem odpovedujejo celo tehnične naprave (diktafoni, prenosni telefoni...), ne bi tako dolgo zadrževali na vrhu zaletišča, zdaj seveda nima nobenega smisla. Za nazaj se tako ali tako ne da več ničesar spremeniti. Najslabši nastop slovenskih skakalcev na olimpijskih igrah po polomu leta 2006 v Torinu ne vliva prevelikega upanja za preizkušnji (posamično in moštveno) na veliki napravi. Na koncu koncev tudi tekmovalci sami stalno ponavljajo, da ni pomembno, kakšna je skakalnica, češ da lahko – kadar si v formi – na sleherni skočiš daleč. Optimizem lahko črpamo le iz Petrovega odličnega finalnega nastopa. Če mu ga bo – kot je napovedal z nasmeškom – dejansko uspelo zapreti v škatlo in ga shraniti za sobotno tekmo na veliki napravi, potem vendarle še tli žarek upanja.