Ko se enemu utrga

V minulih dneh je bil Zagreb priča dogodku, ko se je enemu utrgalo. Pa vse skupaj ne bi bilo nič takega, če se dotičnemu ne bi res utrgalo, in to tako zelo, da je s kalašnikovko streljal na policista, ki je varoval poslopje vlade. Gornji trg je lokacija v centru Zagreba, bolje poznana kot prostor, kjer stoji slovita katedrala. Lahko rečemo, da gre za turistično vročo točko v samem centru prestolnice. Ta lokacija je oziroma bi vsaj morala biti med najbolje varovanimi v celotni državi. Primerjamo jo lahko z Markovim trgom v Benetkah, lokacijo pred cerkvijo Notre Dame ali Eifflovim stolpom v Parizu ali mogoče celo Belo hišo v Washingtonu.

V Zagrebu je vse skupaj še bolj skoncentrirano in se na nekaj metrih srečajo najbolj obljudena turistična znamenitost, cerkev in država. Ko smo tako izpostavljeni novicam z vsega sveta, se nehote spomnimo na Jarmuschev film Noč na zemlji, ki ob istem času spremlja zgodbe iz taksijev na različnih krajih na svetu. In se Roberto Benigni v Rimu spove župniku, celo tako v podrobnosti, da govori o svojih prvih spolnih izkušnjah s kozo, ali Wynona Ryder v Los Angelesu, ki zavrne ponudbo znane filmske agentke, ker ima v življenju svoj plan, namesto taksistke si želi postati mehanik. Je prav zanimivo pogledati, kaj vse se ob istem času zgodi na različnih koncih sveta, včasih že v drugem mestu ali celo drugi ulici. Tako je mladenič sredi belega dne prišetal do poslopja vlade in z brzostrelko stuširal lokacijo. Sredi belega dne v centru mesta. Kot je to danes v navadi, se je takoj, na licu mesta, znašel nekdo, ki je to posnel. Sicer ne samega streljanja, ampak dogodke, ki so mu sledili. Še ranjenega policista, še preden je uspelo priti najbližjim reševalcem, se je na lokaciji po srečnem naključju znašlo reševalno vozilo, ki je prevažalo teste za covid in je šofer iskal bližnjico prek sosednjih ulic. Medtem se je mimo peljal tudi minister za zdravje v službenem avtomobilu in se ni zaustavil, ko pa so policista naložili v reševalno vozilo, je nastalo kar nekaj nejasnosti, saj šofer ni vedel, kje je najbližja bolnišnica, in so nekaj trenutkov ugibali, ali gredo v lokacijo a ali b. Ranjeni policist je kljub štirim prestrelnim ranam preživel, mladenič pa si je sodil sam. Kar sledi, pa veliko več pove o dejanskem stanju družbe kot sam akt na trgu. Takoj se je začelo iskati ozadje. Kaj je pripeljalo mladeniča do tega, da je vzel brzostrelko in se podal v center mesta? Takoj so ugotovili, da gre za sina bivšega policista, ki je bil dejaven v domovinski vojni, kot se to uradno imenuje. Pred tem je na družabnih omrežjih napisal, da je v državi treba zaustaviti krajo. Dobil je veliko podpore somišljenikov, ki so stopili na njegovo stran tudi po samomoru. Ta akt je zgolj posledica. Lahko bi rekli, da posledica nekih časov in nekih razmerij, ki niso bila do konca razčiščena. Za ta balkanski kotel je pač znano, da mladina odrašča ob zgodbah nekih minulih časov, s katerimi jih obremenjuje generacija pred njimi. In mogoče še ena generacija pred njo.

Zgodbe o junaštvih, kaj vse smo naredili in koliko žrtvovanja je bilo potrebno, da smo danes tukaj, kjer smo, da imamo državo, so neločljivo povezane z občutkom krivice, ki se je tem junakom zgodila ali se jim dogaja še danes. In taki niso nikoli dovolj nagrajeni, nekateri so celo na robu preživetja, na drugi strani pa se tisti, ki niso preživeli niti ure v vojni, mastijo z debelimi odojki. Tudi ko nekoga dobijo, da ni plačal davka ali je kaj ukradel, je prva informacija, da se je bojeval za državo, zdaj pa se ta do njega obnaša tako mačehovsko in ga želi stlačiti v zapor. Ekstremni mediji te zgodbe še dodatno potencirajo in dokazujejo, da so krivice še veliko večje in zarota temačnih sil še vedno na delu. In v takem ekosistemu odrašča mladina, ki je, če ne drugega, vedno bolj zmedena, saj nima nekih lastnih izkušenj in so edine izkušnje tiste, ki jih dobijo iz zgodb svojih prednikov. Gre za neki začaran krog, iz katerega lahko posameznik uide zgolj z neko svojo novo, drugačno izkušnjo. Udobje domačega doma pač ne zahteva napora, da nove generacije prekinejo s starejšimi, in tako se to zgodbarstvo kot edina resnica vleče iz roda v rod. In potem, ko neki mladenič več ne uspe dovolj racionalno prebaviti vseh teh zgodb in vseh teh nakopičenih krivic, se odloči, da bo temu naredil konec. Kako? Na edini način, ki je po njegovem pravilen. Na edini način, ki ga pozna. Iz zgodb, seveda. Pa smo tukaj. V tem kotlu je način za reševanje stvari zgolj eden. Namesto da se mladino zastruplja z zgodbami iz preteklosti, je mogoče tudi rešitev v nekoliko drugačnem pogledu.

Tudi na Finskem ni vse idealno. Tudi tam imajo ljudje z oblastjo težave. Prav zdaj, če po Jarmuschevo pogledamo na drugi konec, se medtem, ko se v Zagrebu strelja, tudi na Finskem družba polarizira. Zaradi oblasti. Eni so za, drugi proti. Njihova ministrska predsednica Sanna Marin se je fotografirala za neko trendovsko revijo. Imela je obleko in dokaj velik dekolte in javnost je razdelilo dejstvo, da ne nosi nedrčka. Za štiriintridesetletno mladenko se to vsekakor spodobi in fotka izgleda zelo ok. Ta fotografija bi v nemškem kontekstu izgledala veliko bolj groteskno. Ampak ok, to so problemi, ki se medtem dogajajo na drugem koncu sveta. Če se mene vpraša, v kakšni klimi naj odrašča današnja mladina, sem vsekakor bolj za severnjaškega kot za balkanskega, čeprav gre v obeh primerih za evropski problem. Bolje je, da se pogovarjamo o lepih stvareh, čeprav mogoče tudi tukaj nekateri mislijo drugače. Velja pa tista ljubiti resnico, častiti lepoto, mar ni to isto?