Kolumn Tomaža Miheliča: Predsedniška pravljica

Nekoč pred davnimi časi je v deželi ovac in zapostavljenih samostojnih podjetnikov živel najbolj samovšečni fantiček na planetu. V zrelih letih, ko večino sreča pamet, je prišel na idejo, da bi lahko postal poglavar svojega plemena, zato se je oborožil z mojstri populizma in družabnih omrežij. Skovali so najbolj bistroumni načrt, kako hitreje od virusa zlesti pod kožo in v podhranjeno možgansko celico volilnega telesa. Zamisel, da se preizkusi v cenjenih poklicih iz najnižjih plačilnih razredov in s tem dokaže, kako sočuten, solidaren in preprost je v svojem bistvu, ga je prevzela. Poln pričakovanj se je odpravil do najbližjega butika s pustnimi kostumi.


Brez odvečnega razmišljanja je smuknil v delavsko obleko smetarja, peka, vrtnarja, frizerja, kmeta, sladoledarja, gozdarja, šivilje, slaščičarke, skratka v vse oprave, ki so visele na obešalnikih. Sama sreča, da v trgovini niso imeli uniforme za prodajalko ljubezni, morda bi se še pred nočjo znašel na koncu zakotne ulice in ponosno vrtel torbico prestižne francoske znamke. Vse v želji, da bi vanjo ujel čim več glasov. In mu je uspelo. Ne le enkrat, kar dvakrat je speljal osličke na led in utrdil pregovorno primerjavo naše republike z ukrivljenim zlato rumenim tropskim sadežem.

Banana je ravno dovolj sladkobna, da bi z njo okitili ime dežele, ki je v svojo predsedniško palačo nastanila pojem narcisoidnosti. Upokojeni maneken je utelešenje burkaškega razvedrilnega programa, saj se vsake toliko kakor pravi risani junak prelevi zdaj v en, zdaj v drugi lik. Kot vrečka presenečenja nas osupne s podobo žalujočega pajaca na stopnišču ali občudovalca malih mišk, ljubitelja skrbno urejenih obrvi, serijskega maratonca in celodnevnega nabiralca kondicije v razkošnem ljubljanskem fitnes in spa centru za petičneže.

Vzklik pevke Lee Sirk, da »faking ne more verjeti«, bi zlahka uporabili ob začudenju, da se je naš nacionalni poglavar v času pandemije prelevil še v super junaka iz japonskih risank. S pomočjo oboževalke Petre mu je uspelo še dodatno potlačiti ugled nekoč precej cenjene predsedniške funkcije. Razbesnel je rajo, ki negotovo trepeta, kaj bo naslednje mesece dala v lonec, medtem pa njihov vrhovni poveljnik pomerja cesarjeva nova oblačila. »Borči, mislim da je čas za streznitev, saj greš prek meje okusnega …. Si ti predsednik države, ki se je znašla v največji krizi doslej, ali influenser in pozer ….. Hvala, zaradi tvojih objav bomo premagali corono ….

Zaploskajmo vsi dvornemu norčku za animiranje ljudstva v tako težkih časih,« so si sledili protesti ob njegovi novi medijski cvetki. Toliko spodbude na enem mestu, da nas od zagona in žara kar razganja. Ampak Pahorella se ne zgane. Raje se odpravi na popoldanski tek po zapuščenih ulicah, redkim sprehajalcem še pomaha v pozdrav, saj se ne želi ustaviti, da se slučajno ne ohladi. Si ga predstavljate z ohlajeno glavo, to bi pomenil pogrom njegovemu navdihujočemu družabnemu omrežju, prek katerega nas vztrajno nagovarja, da so pravljice še kako resnične. Zato bog ne daj, da bi ga srečal covid-19, saj bo lahko tako živel srečno do konca svojih dni.