Kolumna Lare Paukovič: Ni nam pomoči
Niti leto dni ni minilo, odkar sem pisala kolumno o žalostnem pravilu, da največ klikov na spletnih medijih generirajo tragedije – in da je zadnji dve leti neizogibno tudi, da bo vsaka prezgodnja smrt, pa tudi če se pozneje izkaže, da je šlo za avtomobilsko nesrečo ali raka, odprla vprašanje o cepivu. Na žalost se je to v vseh razsežnostih pokazalo tudi ob nepričakovani smrti dveh medijskih osebnosti, Saša Hribarja in Roberta Erjavca, ki sta Slovenijo pretresli ta konec tedna. Razlog za to, da sta se poslovila prezgodaj, je bil v obeh primerih enak in gladko voda na mlin anticepilcev: srčni infarkt. Po družbenih omrežjih so se začeli širiti omledni poslovilni zapisi z vedno enakim hinavskim pripisom »verjetno cepljen ...«, »moram vprašati, ali je bil cepljen ...«. Sašo Hribar je bil cepljen, to je na nekem mestu celo jasno zapisano, zato je za borce proti »covid diktaturi«, ki so se do zadnjega pokončno in strumno upirali cepivu, postal eden tistih, ki so »padli«, ker so se podredili »režimu«. Toda Robert Erjavec je bil trši oreh – menda je bil skeptik do cepiva. A brez skrbi, za vsako situacijo se najde razlaga. Uganete, kaj je pod novico o njegovi smrti napisal neki anticepilec, ko je izvedel, da naj bi bil necepljen? Ker je nedavno nenadno umrl tudi preverjeno necepljen ravnatelj, ki je bil med covidom »borec za pravice zatiranih«, je zaključil, da se mu zdi, da se želijo necepljenih znebiti.
Preverimo še enkrat: če je nekdo doživel usodni srčni infarkt in je bil cepljen, je to torej itak del agende, po kateri bodo cepljeni umrli v roku dveh, treh, štirih let, če necepljen, pa je prav tako del zarote, ker se je nekdo tam zgoraj odločil, da necepljene pospravi, saj »vedo preveč« (?!). Nenadne smrti po »covid diktaturi« pač ne obstajajo več. Mimogrede smo pozabili na Jerneja Šugmana, Tomaža Pandurja, Špelo Šipek ... vse to so bili infarkti na enako nepričakovan način, tragične smrti, hude izgube ljudi na višku ustvarjalnosti, ki so tako kot zgoraj omenjena živeli precej stresno življenje, kar je bržkone terjalo svoj davek.
Nekoč mi je sodelavec položil na srce, da se moram nehati ukvarjati s komentarji na družbenih omrežjih in se sprijazniti s tem, da imajo nekateri pač omejeno kapaciteto dojemanja. To so običajno posamezniki, ki bi radi dali preostalim vedeti, da so pojedli vso pamet tega sveta. V tem mojem zapisu se seveda ne bodo našli, ker ravno zaradi omejenega dojemanja ne zmorejo razumeti, da jih targetira, v najboljšem primeru me bodo označili za ovco, ker ne vidim, zakaj ljudje v resnici umirajo ali kar koli že. Težavo imam s tem, priznam. Nedoumljivo se mi zdi, da imajo nekateri takšne težave z razumevanjem svoje smrtnosti. A ne nazadnje na tem stojijo vse svetovne religije. Težavo pa imam še vedno tudi z nečim: osladnimi poslavljanji od pokojnih, ki jih nismo prav dobro poznali, na družbenih omrežjih. Tudi o tem sem že pisala, zdi se mi, da ob smrti Oliverja Dragojevića, ki je naplavila cel kup fotografij in objav ljudi, ki so bili enkrat na njegovem koncertu in imeli to srečo, da se jim je uspelo slikati z njim. Verjamem, da sta imela Sašo Hribar in Robert Erjavec kot družabni, priljudni osebi ogromno mrežo poznanstev. Ne verjamem pa, da ju je dobro poznal čisto vsak, ki je v teh dneh prispeval ganljivo anekdoto in svoj »RIP«. A treba je ostati relevanten. Nekateri se napajajo s teorijami zarote, drugi s solzavostjo.
