Kolumna Aleša Andloviča: Toča

Slovenija spada med območja z največjo pogostostjo neviht v celi Evropi. In nedavne nevihte s točo, ki so pustošile po državi, v tem poletju, ki že zaradi novega koronavirusa ni enako kot poprejšnja, so pokazale, kako kratka je slovenska birokratska pamet. Ledene kepe, ki so padale z neba, se še niso dodobra stopile, ko se je vnela nova debata: potrebujemo razpršeno protitočno zaščito. Drži kot pribito, a glede na majhnost naše prelepe države na južni strani Alp, prosim lepo, ne vsaka posamezna vas zase. Vsak zaselek s petimi hišami pa vendar ne rabi svojega letala, ki bo s primerno opremo razbijalo temne oblake na nebu.
Če je dobro opremljeno letalo na sicer propadajočem mariborskem letališču, ga ne potrebujejo enakega ali še malo boljšega v Pomurju. Tam že dolga leta izdelujejo elaborat za elaboratom, kako bi protitočno zaščito pripeljali tudi v kraje onstran Mure. Lendavski župan Janez Magyar, ki je glavni zagovornik ideje o ločeni protitočni obrambi, si le nabija glasove pri volivcih, njegov projekt pa utopičen.



Če za celotno severovzhodno Slovenijo s tantalovimi mukami letno naberemo nekaj tisočakov čez četrt milijona evrov za obrambo proti toči, od kod bi lahko v Pomurju financirali megalomanski projekt, vreden dva milijona evrov. A beseda pač ni konj in papir vse prenese, tako tudi projekt ločene pomurske protitočne obrambe.

In tisti, ki bi jih najbolj moglo zanimati, da bi država imela urejeno obrambo pred točo, so kmetje. A ti so že davno obupali nad slovensko državo in njenimi birokrati in delovali po zdravi kmečki logiki. Če ni pomoči iz zraka (ne od zgoraj, da ne bo pomote), potem si mora pomagati vsak zase. Kmetje so si pomagali sami, tako da so zavarovali svoja polja, njive, sadovnjake in vinograde. Poslej spijo veliko bolj trdno in ob vsakem alarmu ne trepetajo za svojo eksistenco.

Roko na srce pa ni malo takšnih, ki raje vidijo, da jim toča v zgodnji fazi oklesti pridelek. Samo za primer. Velikemu sadjarju, ki ima nekaj hektarjev velik nasad, toča povsem uniči pridelek. Škoda je ocenjena kot 80- ali 90-odstotna. Sivih las sadjar ne bo dobil, prek zavarovalnice dobi povrnjeno domala celotni znesek, ki bi ga iztržil s prodajo svojega pridelka. A ker je slovenski kmet tudi iznajdljiv, hitro pokliče na Poljsko. Rezervira količino jabolk, ki bi jo sicer obrodili njegovi nasadi, in jo pod svojo blagovno znamko proda kot pridelano v Sloveniji.

Ujme, neurja s točo in poplave za marsikoga pomenijo pogubo, a tu in tam se najde nekdo, ki tudi iz svoje nesreče naredi posel.