Kolumna Alje Fabjan: Besede, besede, besede

Beseda komunicirati izhaja iz latinske besede communicare in pomeni razpravljati, vprašati za nasvet, posvetovati se. Če opisano primerjamo z načini, na katere zadnje čase z nami komunicirajo naši vladajoči, nam gre lahko le na smeh. O zadevah, ki znatno določajo našo prihodnost, smo obveščeni prek tvita. Šef nam sporoča, da si nikakor ne zaslužimo več kot 280 znakov. Z nami nihče ne razpravlja, jasno je, da smo tukaj zato, da izpolnjujemo ukaze. Izkazovanje (pre)moči, ukazovanje, nadzor in podrejanje drugih pa so osnova agresivne komunikacije.


Vsakič, ko prižgemo računalnik, televizijo, radio, vzamemo v roke telefon ali časopis, lahko drugo za drugo kljukamo značilnosti tovrstnega načina komuniciranja. »Najhujše šele prihaja!« Grožnje in ustrahovanje. »Kdor ne nosi maske, je brezbrižen do drugih.« Obsojanje, kritiziranje. »Krivi so fitneserji … krivi so mladi, ki žurirajo … krive so družine, ki si drznejo hoditi na sprehod … kriva je gorenjska škrtost!« Iskanje vedno novih krivcev, napadanje določenih skupin, odkljukano. Impulzivnost vladajočih narašča, včasih jo je težko ločiti od manipulacije. Za kosilo nam povedo eno, preden nam uspe prebaviti, že ne velja več. Velja že kaj drugega, še bolj omejujočega. In tudi omejenega, če se že pogovarjamo na ta način. Pa ni prav, da se.

Situacija z virusom je težka, vedno težja. Strah nas je. Vsakega nečesa. Enega izgube zdravja, drugega izgube svobode. In kaj potrebuje človek, ko ga je strah? Pomiritev. In kaj damo nekomu, za katerega nam je vsaj približno mar? Razumevanje, spoštovanje. Kako bi torej zvenelo, če bi bilo komu mar? Poskusimo, čeprav je težko.

Kdor dolgo živi v temi, težko govori o svetlobi. Koliko svetleje bi postalo, če bi sem in tja kje slišali kaj takšnega: »Kljub resni situaciji se držimo dobro, zahvaljujemo se vam, da vsak po svojih močeh prispeva k počasnejšemu širjenju virusa. Dokler ne bo cepiva, je prekuževanje žal edina možnost, za zdaj pa nam uspeva, da je odstotek tistih, ki ne potrebujejo zdravniške pomoči, visok. Tudi če bi se ta zvišal, smo na to pripravljeni …« Bi morali biti, kajne? Imeli so celo poletje in močno upam, da nihče ni zares mislil, da smo virus »premagali«. Upam, da je tudi to samo beseda. Še en nesmisel pač.

Kako vam zvenijo zgornje besede? Meni zvenijo smešno. Predobro smo se navadili na agresivno komunikacijo. Na diktaturo strahu. Ki kot taka absolutno ne dopušča, da bi se govorilo o številu tistih, ki virus prebolijo brez simptomov ali le z blažjimi. O tistih, ki so se z respiratorjev vrnili v življenje. O odstotku že prekuženih. Diktatura strahu iz medijev in javnega diskurza preganja debate o smiselnosti in škodljivosti ukrepov, o že močno občutnih psiholoških posledicah pomladnega vala, o primernosti šole na daljavo, o realnem stanju zdravstvenega sistema.

Tako je osredotočena na to, da ljudi ohranja v strahu, da pozablja na razliko med neokuženimi in prekuženimi ter umrlimi. Na preživele. Ki jih res ni malo. In ki še vedno potrebujejo vodo, hrano, svež zrak, gibanje, stik z ljudmi in delo. S katerimi bi se veljalo pogovarjati malo drugače. Če že ne zato, ker bi bilo vladajočim mar zanje, pa vsaj zato, ker gre za volilce.