NA EKS
Kolumna Alje Fabjan: Dobri nameni
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.
Odpri galerijo
alja fabjan
Pred dnevi je hči na televiziji videla skupino ljudi, ki niso nosili mask. Razburjeno je vpila: »Mami, ni-ni mask!« Moja hči je stara leto in pol. Odkar dojema svet, vidi ljudi zunaj družine skoraj izključno v maskah. Njena presenečenost ob tem, ko je videla nekaj človeških nosov in ust na kupu, je žalostna, ni pa presenetljiva.
Presenetljiva je naša prilagodljivost. Lahkota in hitrost, s katero sprejemamo nova pravila igre. Nov svet. Če bi mi kdo pred letom rekel, da bo večina ljudi nova pravila igre sprejela tako zlahka, mu ne bi verjela. Prepričana bi bila, da bodo začele leteti kamnite kocke v trenutku, ko bi kdo samo omenil, da bi se gostilne zaprle pol ure prej.
Kdaj se ljudje prilagajamo? Zagotovo takrat, ko nimamo druge izbire. Ko so vse druge opcije slabše oziroma ko v nasprotnem primeru sledi kazen. Strah pred kaznijo je torej dober motivator in na podlagi tega si mnogi nadenejo masko tudi sredi gozda. Nikoli ne veš, kje bodo danes preverjali, ali smo kaj pridni. A vendar se mi ne zdi, da so v večini takšni, ki upoštevajo nova pravila igre zato, ker bi se bali kazni. Zdi se mi, da največ ljudi dela tako, kot ukažejo, ker verjamejo, da je to zanje dobro. Verjamejo, da jim nova pravila igre koristijo, da jih ščitijo. Prepričanje, da delaš v svoje dobro, pa je precej boljši motivator.
Majhen otrok mora verjeti, da je njegov starš dober. Da ima dobre namene. Starš mu namreč predstavlja varnost, in če bi otrok samo za hip podvomil o dobroti svojega starša, bi se ta varnost porušila. Zato otrok verjame, da je sam kriv, če ga starš ponižuje ali tepe. Tako v svojem trpljenju ohrani vsaj malo nadzora. »Če bom bolj priden, morda ne bom tepen,« si misli. In s tem ohranja starša dobrega. Ko v puberteti končno podvomi o dobroti svojih staršev, je prepozno. Škoda je že narejena.
Res so redki starši, ki svojim otrokom namenoma povzročajo škodo. Po navadi to delajo zato, ker ne zmorejo ali znajo bolje, ker se niso imeli kje naučiti, ker so jim tudi njihovi starši povzročali škodo. Ter zelo pogosto tudi zato, ker mislijo, da delajo v otrokovo dobro. Ker ga želijo zaščititi pred svetom, ga omejujejo, ne pustijo, da bi ga raziskoval po svoje. Ker želijo, da uspe v življenju, izgubijo nadzor in ga zmerjajo z lenuhom in neumnežem, ko dobi slabo oceno. Ker želijo vzgojiti poštenega človeka, ga pretepejo, ko se prvič zlaže. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.
Je podobno tudi z našimi »državnimi starši«?
Nas omejujejo z dobrimi nameni? Nam škodijo zaradi lastne nevednosti? Ker ne znajo drugače? Ker tudi njihovi starši z njimi delajo tako? Se jim res zdi, da delajo v naše dobro? So »državni starši« kdaj imeli v mislih koristi otrok? Družbe? Posameznika? Ali so poslušali napačne nasvete o vzgoji, brali napačne knjige? In zdaj le slepo sledijo navodilom, izvršujejo ukaze? Možno, očitno je vse možno. Če Slovenec sprejme, da mu zaklenejo gostilno, in celo verjame, da gre pri tem za njegovo dobro, potem je možno prav vse.
Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.
Presenetljiva je naša prilagodljivost. Lahkota in hitrost, s katero sprejemamo nova pravila igre. Nov svet. Če bi mi kdo pred letom rekel, da bo večina ljudi nova pravila igre sprejela tako zlahka, mu ne bi verjela. Prepričana bi bila, da bodo začele leteti kamnite kocke v trenutku, ko bi kdo samo omenil, da bi se gostilne zaprle pol ure prej.
Kdaj se ljudje prilagajamo? Zagotovo takrat, ko nimamo druge izbire. Ko so vse druge opcije slabše oziroma ko v nasprotnem primeru sledi kazen. Strah pred kaznijo je torej dober motivator in na podlagi tega si mnogi nadenejo masko tudi sredi gozda. Nikoli ne veš, kje bodo danes preverjali, ali smo kaj pridni. A vendar se mi ne zdi, da so v večini takšni, ki upoštevajo nova pravila igre zato, ker bi se bali kazni. Zdi se mi, da največ ljudi dela tako, kot ukažejo, ker verjamejo, da je to zanje dobro. Verjamejo, da jim nova pravila igre koristijo, da jih ščitijo. Prepričanje, da delaš v svoje dobro, pa je precej boljši motivator.
Majhen otrok mora verjeti, da je njegov starš dober. Da ima dobre namene. Starš mu namreč predstavlja varnost, in če bi otrok samo za hip podvomil o dobroti svojega starša, bi se ta varnost porušila. Zato otrok verjame, da je sam kriv, če ga starš ponižuje ali tepe. Tako v svojem trpljenju ohrani vsaj malo nadzora. »Če bom bolj priden, morda ne bom tepen,« si misli. In s tem ohranja starša dobrega. Ko v puberteti končno podvomi o dobroti svojih staršev, je prepozno. Škoda je že narejena.
FOTO: Mikesaran/Getty Images
Res so redki starši, ki svojim otrokom namenoma povzročajo škodo. Po navadi to delajo zato, ker ne zmorejo ali znajo bolje, ker se niso imeli kje naučiti, ker so jim tudi njihovi starši povzročali škodo. Ter zelo pogosto tudi zato, ker mislijo, da delajo v otrokovo dobro. Ker ga želijo zaščititi pred svetom, ga omejujejo, ne pustijo, da bi ga raziskoval po svoje. Ker želijo, da uspe v življenju, izgubijo nadzor in ga zmerjajo z lenuhom in neumnežem, ko dobi slabo oceno. Ker želijo vzgojiti poštenega človeka, ga pretepejo, ko se prvič zlaže. Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni.
Je podobno tudi z našimi »državnimi starši«?
Nas omejujejo z dobrimi nameni? Nam škodijo zaradi lastne nevednosti? Ker ne znajo drugače? Ker tudi njihovi starši z njimi delajo tako? Se jim res zdi, da delajo v naše dobro? So »državni starši« kdaj imeli v mislih koristi otrok? Družbe? Posameznika? Ali so poslušali napačne nasvete o vzgoji, brali napačne knjige? In zdaj le slepo sledijo navodilom, izvršujejo ukaze? Možno, očitno je vse možno. Če Slovenec sprejme, da mu zaklenejo gostilno, in celo verjame, da gre pri tem za njegovo dobro, potem je možno prav vse.
