Kolumna Alje Fabjan: Dovolj!

Zdi se, da danes ni več dobrih novic. Niti slabih. So samo zelo, zelo slabe. Za naše zdravje, naše pravice, našo svobodo, našo prihodnost. Ne želim dodajati kapljic v to morje. Zato sem stalno na preži za čim dobrim. Ali vsaj približno dobrim. Vsake toliko časa kaj odkrijem. Ob tem ugotavljam, da so zadeve, ki se mi par let nazaj niti ne bi zdele pretirano dobre, zdaj razlog za praznovanje. Je že tako. Kot pravi pisatelj G. Michael Hopf: »Težki časi ustvarijo močne ljudi. Močni ljudje ustvarijo dobre čase. Dobri časi ustvarijo šibke ljudi in ti ustvarijo težke čase.« Očitno smo tisti ta šibki.



Ker nočem več širiti slabih novic, ne bom pisala o Afganistanu in o tem, kako zelo na meji verjetnega je, da se kaj takšnega lahko zgodi v današnjem času. Zgodi in dogaja. Vsi vemo, a nihče ne ukrepa. Ker ne zmoremo, nočemo ali se nas ne tiče? Ne bom pisala niti o dogajanju v naši preljubi deželici, torej o tem, kar se nas tiče vsaj malo bolj. O tem, da vlada popolni kaos, da se vladajoči o pomembnih stvareh pogosto premislijo trikrat dnevno. Gre za razcepljene osebnosti ali kaj hujšega?

Nikakor ne bi rada izgubljala besed o ministrici za šolstvo, ki je ravno v času bližajoče se interpelacije dvakrat cepljena zbolela za covidom. In hkrati na vse pretege želi vriniti cepljenje in testiranje v šole, ne more pa se dogovoriti niti sama s sabo, kako naj bi vse skupaj sploh izgledalo. Vsekakor svoji bivši profesorici želim čimprejšnje okrevanje, od česar koli že. In nikakor ne želim niti razmišljati o tem, kako absurden bi bil po tako »uspešnem« ministrovanju njen povratek na profesorsko mesto.

Nikakor ne želim pisati o stiskah ljudi, zgodbah, ki jih poslušam vsakodnevno. O grožnjah z odpovedjo zaradi pomislekov glede cepljenja, ki postajajo praksa skoraj povsod. Nekje jih blagoslovi vlada, zasebni sektor pa seveda lahko odpušča, kogar želi. Ljudje v strahu za preživetje pač ne sprejemajo odločitev, ampak pristajajo na kar koli. Ne želim razmišljati o tem, koliko zakonov ne bo preživelo še enega zapiranja.

Ali ljudi. Koliko otrok bo spet zaprtih v domove, v katerih ne bi smeli biti niti na kratkem obisku. Kakšen bo porast depresije, anksioznosti in samomorov.

In ne želim ugibati, kaj se dogaja v glavah tistih, ki sprejemajo tako nesmiselne odločitve. Že leto in pol. Zdaj se pogovarjajo o kriteriju zasedenosti bolnišnic kot tistem odločilnem. Ali ne bi bil za takšno odločitev čas že nekje marca lani? Koliko življenj bi rešili s tem?

Vidite, nikakor ne želim razmišljati o slabih stvareh, a je težko. Pravijo, da spet prihaja huda jesen. Ki ji bo, si upam napovedati, čeprav nisem jasnovidna, sledila huda zima.

Moramo nekako preživeti. Se osredotočiti na tisto, na kar lahko vplivamo. Se vprašati, kaj je tisto, zaradi česar imamo naš dan za dober. Verjetno bo jesen ne glede na vse postregla s pisanim listjem, zima pa z romantičnimi snežinkami. S čim nam bo postregla vlada, težko ugibamo. Zato dobro premislimo o tem, s čim si bomo postregli sami.