Kolumna Alje Fabjan: Drugi
Po tragičnih dogodkih, kot je bil strelski pohod dečka v Srbiji ali smrt dveletnika, zaprtega v vročem avtu, pri nas, se začnejo ugibanja, zakaj se je zgodilo, kar se je. Nekateri niti ne ugibajo, ampak predstavljajo svoja razmišljanja kot neizpodbitna dejstva. In takšni naredijo največ škode. Seveda lahko razumemo človekovo potrebo po osmišljanju sveta, po razlagi za dogodke in dejanja, ki nas prestrašijo. Če bomo našli zase sprejemljivo razlago, bomo pridobili nekaj občutka varnosti. Vendar skoraj vsaka razlaga stoji na trhlih temeljih. Zato je tudi z varnostjo podobno. Le namišljena je. V roki držimo papirnato pištolo. Medtem ko nekateri držijo prave.
Edini pravi odgovor na to, zakaj nekateri ljudje delajo grozne stvari, je skromni »ne vemo«. In dodatek o tem, da na nas vpliva ogromno dejavnikov. Res je, morilci in zlorabljevalci so bili v kar velikem odstotku tudi sami žrtve zlorab v mladih letih. Vendar ogromno žrtev zlorab odraste v krasne ljudi in tudi med zločinci najdemo takšne, ki so imeli pravljično otroštvo. Ti podatki nam služijo le kot nekakšno pomirjevalo. Pomiri nas, ko preberemo, da so v stanovanju staršev, ki sta svojega otroka pustila v avtu na žgočem soncu, našli mamila. Pomiri nas, ko preberemo, da sta že prej imela opravka s policijo. Pomiri nas, ko preberemo, da je oče srbskega strelca svojega otroka učil streljati. Pomiri nas, ker si iz teh informacij sestavimo enačbo v smeri: ne drogiram se, nimam policijske kartoteke in ne znam streljati, torej se meni ter mojim otrokom ne more zgoditi nič hudega. In na tej točki nas vse te nepomembne informacije ne le lažno pomirijo, ampak celo uspavajo. Problem je v drugih, torej nam ni treba nič narediti, nič spremeniti. Lahko mirno spimo. Do naslednjič. Ko bomo morda mi postali tisti drugi.
Kot da zadeva ne bi bila dovolj huda, se je po smrti dečka v avtu oglasil še NIJZ. Z nasveti o različnih opomnikih na to, da moramo iz avta vzeti svojega otroka. Kdor se še spomni njihovih nasvetov iz časa korone, ga verjetno tudi to ni presenetilo. Pa vendar – veliko bolje bi bilo, če ne bi rekli nič. In morda tudi oni svoj čas porabili za razmislek o konkretnih spremembah, ki jih potrebuje celotna družba.
Morda bi lahko začeli kar od začetka, z vzgojno-izobraževalnim sistemom. Medtem ko se mladim meša od osamljenosti ter umirajo od lakote po pristnih stikih, jim šolski sistem še naprej vsiljuje vedno več novega znanja. Medtem ko je perfekcionizem postal rak mladih, sistem vse glasneje vpije »hitreje, višje, močneje«. Kako bo računanje odvodov sosedovemu najstniku pomagalo najti prijatelje? Kako bo poznavanje procesa celične delitve pomagalo najti pot iz anoreksije? Še vedno v večini šol ni predmeta, kjer bi otroci lahko izvedeli, kaj so čustva, kaj so psihične motnje in kako si v stiskah pomagati. Kako pomembni so medosebni odnosi in kaj vse gre v njih lahko narobe ter zakaj. Kako pomemben je stik s sabo, tisti, ki ga v današnji informacijski preplavljenosti, komajda še poznamo. Česa je preveč in česa premalo? Kaj zares potrebujemo? To so vprašanja za vse. Ne le za tiste druge.
