Kolumna Alje Fabjan: Jasno
Moja hči je v obdobju, ko jo zanimajo zelo različne stvari. Na primer, zakaj moramo spati. In zakaj sneg pada samo pozimi. Zakaj nekateri otroci lahko gledajo televizijo ves dan in zakaj drugi nimajo te sreče. Vprašanja so zahtevna. Na nekatera ne znam odgovoriti, na druga ne želim. In vendar se trudim po najboljših močeh. Povedati tisto, kar vem in za kar se mi zdi, da je res. Izogibam se lažem. Mislim, da je nujno, da ji predstavim svet v čim bolj realni obliki. Da ji ga razložim čim bolj nazorno. Ker močno želim, da ji bo svet jasen.
Jasno je, da nam ni jasno skoraj nič.
Pa ne gre le za mojo željo, gre za osnovno potrebo vseh ljudi. Kar je jasno, je tudi bolj varno. Če imamo dovolj informacij, lahko razumemo. Kar si lahko razložimo, lažje obvladujemo. Tavati v megli ni prijetno. Potovati brez kompasa oziroma danes brez gps je lahko nevarno. In skoraj nemogoče je priti tja, kamor želimo. Verjetno hči verjame, da je meni svet bolj jasen kot njej. Tudi jaz sem pri njenih letih verjela, da mi bo svet z vsakim letom bolj jasen. In se tega zelo veselila. Nato pa doživela šok ob odkritju, da ni čisto tako. Vse, kar se z leti spremeni, je, da so ti nejasne druge stvari. Še vedno pa je teh precej. Enako kot pri treh letih. Ali pa morda še kakšna več.
S kolikšno jasnostjo vstopamo v novo leto? Kaj se bo dogajalo? Če poslušamo jasnovidce, večinoma prav nič dobrega. Tako da raje ostanimo pri upanju, da niti oni prihodnosti ne vidijo tako jasno, kot oglašujejo. Prihodnost ostaja torej neznanka. Nam je jasno vsaj, kaj se dogaja trenutno? Zakaj so cene vsak dan višje? In vedno večji del sveta v vojni? Tudi tukaj ni odgovorov. Ali pa so smešni. Nam je jasno vsaj, kaj se je dogajalo v preteklosti? Na primer tista groteskna, zdaj že več kot triletna zgodba o koroni. Ki še vedno ni le del preteklosti, ampak žal še sedanjost. Čeprav morda ne izvemo več, so nekje ljudje še vedno zaprti v stanovanja, nekje so še vedno obvezne maske, nekje še vedno pozivajo k cepljenju. Čeprav ne pišejo o tem, se ljudje še vedno prepirajo o tem, ali je šlo za zaroto ali ne. Za enega od rušilcev gospodarske stabilnosti ali za čipe v cepivih. Za uspeli ali neuspeli poskus začetka nove svetovne vojne. Naj se nam zdijo takšne debate v času, ko nikogar več ne zanima število okuženih in se končno gibljemo svobodno, brez obveznega modnega dodatka preteklih let na obrazu, smešne ali žalostne, vzrok zanje je jasen. Ljudem ni nič jasno. Ne to, kaj se je pravzaprav dogajalo v zadnjih letih njihovih življenj, še manj pa to, zakaj se je dogajalo, kar se pač je. In zato so v stiski. In iščejo izhode v različnih zgodbah. Če ni razlage, ki bi ji lahko verjeli, si bodo pač poiskali svojo. Ustvarili umetno in začasno jasnost iz megle, v kateri tavajo že več let.
Jasno je torej le to, da nam ni jasno skoraj nič. Ne kaj je bilo, ne kaj bo in niti to, kar je. Srečno, torej!
