NA EKS
Kolumna Alje Fabjan: Kaj se slavi?
Mačka in miš bi lahko ugotovili, da imata skupnega sovražnika, v risanki psa, pri nas naj bi to bil, če stvari prav razumemo, virus.
Odpri galerijo
FOTO: Appledesign/Getty Images
Ljudje imamo običajno radi praznovanja in proslave. Penine se odpirajo ob rojstnih dnevih, obletnicah in pomembnih zmagah v naših življenjih, diplomah, odhodih v novo službo ali pokoj, na porokah, včasih tudi ob ločitvah. Na koledarju se po navadi z rdečo barvo obarvajo posebni dnevi, prazniki, običajno dela prosti dnevi.
Proslavljamo torej pomembne dogodke in dosežke. Veselimo se z ljudmi, ki jih imamo radi in so nam blizu. Je bilo kaj od tega prisotno 24. junija letos? Nam je dovolj, da slavimo spomin? Morda, to po svoji definiciji dan državnosti tudi je; praznik slavi spomin na leto 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Sprašujem se, kaj nam to danes pomaga. Kaj sploh lahko komu pomaga, v bistvu. Kaj lahko pomaga ljudem na eni in tistim na drugi strani ograje, na dan, ko bi morali skupaj nazdravljati? Kaj lahko pomaga tistim, ki so ostali brez službe in vsak dan zaspijo v strahu, ali jo bodo kdaj sploh dobili?
In kaj lahko pomaga tistim, ki jih je rak že dobro razjedel, kajti njihov zdravniški pregled je bil odpovedan? Kaj lahko pomaga tistim, ki se bojijo tistih, ki so jih nekoč, v nekem drugem času, v nekem drugačnem svetu, v nekem določenem številu celo postavili tja, kjer so? Kaj naj storijo? Odprejo meje, zaprejo meje? Odprejo lokale, zaprejo lokale? Kupijo maske, ne kupijo mask? In kje, da bo vsem prav? Kajti vsem ni nikoli prav. Tistim, ki so postavili ograje, res ni lahko. Celo tako težko jim je, da jih branijo rumeni jopiči. Ko miš zaščiti mačko, se pa res dogaja nekaj čudnega. Komaj čakamo, da v naslednjem prizoru ugotovimo, pred kom.
Pustimo, kar je, ker je obupno žalostno, in se raje posvetimo temu, kar bi lahko bilo. Mačka in miš bi lahko ugotovili, da imata skupnega sovražnika. V risanki je to pes, pri nas naj bi to bil, če stvari prav razumemo, virus. Ki ga prav nič ne zanima, ali je poletje, ali nosimo maske ali ne, še toliko ni discipliniran, da bi upošteval, naj se ne širi na manj kot dva metra. Ali enega in pol? Morda pa je le zmeden, ker v vsakem prostoru in vsak dan veljajo zanj druga pravila. Borimo se torej proti virusu.
Ne proti sestradanim zombijem, da bi bilo treba zabiti deske čez vrata in okna, ne proti vesoljcem, za katere ne vemo, ali bodo prišli iz zraka ali iz podzemlja in s kakšnim orožjem nas bodo napadli, da bi bilo treba enkrat zapreti dostop do morja, drugič do hriba, danes na sever in jutri na jug. Borimo se proti virusu. Ki napada naše zdravje, ki ga ščiti naš imunski sistem, če pa se tu kaj zaplete, za to poskrbijo zdravstvene ustanove. Je zdaj kaj bolj jasno, kaj bi morali delati tako mi na eni strani ograje kot tudi tisti na drugi? Če ni, nam ni pomoči. Ni kaj slaviti, zlobni pes naj nas vse skupaj požre. Če je seveda to sploh pravi sovražnik. Ali pa se moramo v bistvu bati mačke? Ali tigra? Morda pa res vesoljcev.
Proslavljamo torej pomembne dogodke in dosežke. Veselimo se z ljudmi, ki jih imamo radi in so nam blizu. Je bilo kaj od tega prisotno 24. junija letos? Nam je dovolj, da slavimo spomin? Morda, to po svoji definiciji dan državnosti tudi je; praznik slavi spomin na leto 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Sprašujem se, kaj nam to danes pomaga. Kaj sploh lahko komu pomaga, v bistvu. Kaj lahko pomaga ljudem na eni in tistim na drugi strani ograje, na dan, ko bi morali skupaj nazdravljati? Kaj lahko pomaga tistim, ki so ostali brez službe in vsak dan zaspijo v strahu, ali jo bodo kdaj sploh dobili?
FOTO: Appledesign/Getty Images
In kaj lahko pomaga tistim, ki jih je rak že dobro razjedel, kajti njihov zdravniški pregled je bil odpovedan? Kaj lahko pomaga tistim, ki se bojijo tistih, ki so jih nekoč, v nekem drugem času, v nekem drugačnem svetu, v nekem določenem številu celo postavili tja, kjer so? Kaj naj storijo? Odprejo meje, zaprejo meje? Odprejo lokale, zaprejo lokale? Kupijo maske, ne kupijo mask? In kje, da bo vsem prav? Kajti vsem ni nikoli prav. Tistim, ki so postavili ograje, res ni lahko. Celo tako težko jim je, da jih branijo rumeni jopiči. Ko miš zaščiti mačko, se pa res dogaja nekaj čudnega. Komaj čakamo, da v naslednjem prizoru ugotovimo, pred kom.
Pustimo, kar je, ker je obupno žalostno, in se raje posvetimo temu, kar bi lahko bilo. Mačka in miš bi lahko ugotovili, da imata skupnega sovražnika. V risanki je to pes, pri nas naj bi to bil, če stvari prav razumemo, virus. Ki ga prav nič ne zanima, ali je poletje, ali nosimo maske ali ne, še toliko ni discipliniran, da bi upošteval, naj se ne širi na manj kot dva metra. Ali enega in pol? Morda pa je le zmeden, ker v vsakem prostoru in vsak dan veljajo zanj druga pravila. Borimo se torej proti virusu.
Ne proti sestradanim zombijem, da bi bilo treba zabiti deske čez vrata in okna, ne proti vesoljcem, za katere ne vemo, ali bodo prišli iz zraka ali iz podzemlja in s kakšnim orožjem nas bodo napadli, da bi bilo treba enkrat zapreti dostop do morja, drugič do hriba, danes na sever in jutri na jug. Borimo se proti virusu. Ki napada naše zdravje, ki ga ščiti naš imunski sistem, če pa se tu kaj zaplete, za to poskrbijo zdravstvene ustanove. Je zdaj kaj bolj jasno, kaj bi morali delati tako mi na eni strani ograje kot tudi tisti na drugi? Če ni, nam ni pomoči. Ni kaj slaviti, zlobni pes naj nas vse skupaj požre. Če je seveda to sploh pravi sovražnik. Ali pa se moramo v bistvu bati mačke? Ali tigra? Morda pa res vesoljcev.
