Kolumna Alje Fabjan: Klik za zdravje
Izgubili smo velikega človeka. Umrl je Aleksander Doplihar, legendarni zdravnik z bogatimi izkušnjami na več področjih, ki je po upokojitvi ustanovil ambulanto Pro bono. Tisto, v kateri so s spoštljivim odnosom ponujali zdravstveno in socialno oskrbo vsem tistim, ki iz različnih razlogov niso imeli zdravstvenega zavarovanja.
Upam, da bo osebnim zdravnikom povrnjena njihova prvotna vloga, da bodo spet zdravniki in ne tisti, ki s klikom potrjujejo naročila svojih pacientov.
V osnovi je bila namenjena brezdomcem, izbrisanim, tujcem brez urejenega statusa in drugim ljudem z družbenega roba. Znano pa je, da so vanjo vstopali tudi turisti, samostojni podjetniki, ki se jim je kaj zalomilo, in njihovi otroci, upokojenci z nizkimi dohodki ter ogromno tistih, ki so ostali brez osebnega zdravnika. Ambulanta, ki je delovala zunaj zdravstvenega sistema, hkrati pa najbolj nazorno razkrivala vse njegove razpoke. In njegovo brezbrižnost.
Brez osebnega zdravnika je danes več kot 130.000 Slovencev, ki imajo zdravstveno zavarovanje. Vse več občin nima prostega niti enega družinskega zdravnika, zato pacienti zdravnike iščejo v sosednjih občinah, kjer pa jih pogosto zavrnejo, češ da sprejemajo samo paciente iz svoje občine. Na voljo je seveda že aplikacija, ki ponudi seznam osebnih zdravnikov, ki še sprejemajo nove paciente, a ta verjetno pač ni v veliko pomoč starejši populaciji. Ta utrpi največjo škodo ob tem, ko ostane brez osebnega zdravnika, saj ga večinoma pogosteje potrebuje. Hkrati pa težje dostopa do njega tako prek aplikacije kot tudi v živo, sploh če je na drugem koncu države.
To, da sta se tako zdravstveni sistem kot tudi dobršen del naših življenj preselila na ekrane, ni nič novega. To, da je aplikacija nadomestila ambulanto ter klik besedo, počasi že sprejemamo. Navajamo se na novo zdravstvo, v katerem ni več čakalnice s kašljajočo družbo, pač pa gesla in kode. Naša napotnica in recept sta le en klik stran, če smo srečneži navajeni klikanja.
Vse deluje izvrstno, dokler počiva na polici, in ravno tako je z online zdravstvom. Z njim nimamo težav, dokler smo zdravi. Kako pa je, ko zbolimo? Največkrat opis težave, po možnosti opremljen s sliko, pošljemo po e-pošti in čakamo na odgovor. Občasno si kar sami postavimo diagnozo ter predpišemo zdravila, sploh če gre za nekaj, kar smo zagotovo že imeli. Ali pa smo imeli nekaj podobnega. Ali pa je imel naš sosed. Ali pa je nekdo o tem pisal na forumu.
Le kdo bo prevzel odgovornost za vse, ki se zdravijo s pomočjo forumov? In kje v zgodbo vstopa osebni zdravnik? Za zdaj je tisti, ki odgovori na e-pošto ali potrdi naše naročilo zdravila. Še vedno torej potreben člen v zdravstveni verigi. V kateri je znova obljubljenih kar nekaj sprememb. Upam, da na bolje. In močno upam, da bo med njimi tudi ta, da bo osebnim zdravnikom povrnjena njihova prvotna vloga. Da bodo torej spet zdravniki in ne tisti, ki s klikom potrjujejo naročila svojih pacientov.
Ki danes ob boleznih pogosto raje uporabljajo meditacije, afirmacije, manifestacije kot pa uradno medicino. Popolnoma razumljivo. Prek manifestacij imamo lahko večji občutek vpliva na svoje zdravje kot prek zavitih poti novodobnega zdravstva. Ni več pomembno, da gre za lažen občutek. Je pač najboljše, kar lahko na tem trgu trenutno dobimo.
