NA EKS
Kolumna Alje Fabjan: Misel na smisel
Bodo naši otroci kdaj doživeli festival Glastonbury; ali kakršen koli festival, vsaj koncert, gasilsko veselico?
Odpri galerijo
FOTO: Drazen Zigic/Getty Images
Mineva zadnji počitniški mesec, mesec, v katerem večina uživa nekje na plaži in ki mu sledi vrnitev v realnost, v šole in službe. Vsaj običajno. Vsaj tako je bilo do zdaj. Vsako leto, razen letos.
Kakšen bo letošnji september? Pa oktober in november? Bodo šolarji med šolskimi odmori stikali glave in zrli v en telefonski zaslon ali bodo zaklenjeni doma zrli vsak v svojega?
Bo na naslednji plačilni listi dodatek za prevoz na delo? Bomo za prvi november lahko obiskali babičin grob v drugi občini? Bomo med krompirjevimi počitnicami lahko kam potovali? Bomo lahko še sploh kdaj kam potovali? Bomo še kdaj pili pivo na Oktoberfestu? Bodo naši otroci kdaj doživeli festival Glastonbury? Ali kakršen koli festival? Ali vsaj kakšen koncert? Gasilsko veselico?
Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, je že pred več kot desetletjem pisal o grozljivem gostu med mladimi – nihilizmu. Mladi ne vidijo smisla, je napisal, in razmišljajo takole: »Če svet ne deluje, se bom zapil in zadel.« Knjiga je bila izdana leta 2007, ko naj prihodnost za mlade ne bi predstavljala obljube, ampak grožnjo in posledično naj bi se mladi odločali živeti le za danes. Kajti jutri je negotov in grozeč. Ponavljam, delo je bilo napisano leta 2007. Če bi nam takrat kdo rekel, da si bomo čez 13 let močno želeli živeti v takšni negotovosti, bi mu verjetno rekli, da je nor.
Pravijo, da so dobri časi dobri le zato, ker so že minili. Današnji majhen problem se zagotovo zdi večji od včerajšnjega, že rešenega, a realno večjega. Vse je stvar perspektive. Morda si bomo v prihodnosti kdaj želeli, da bi bil svet tako predvidljiv in varen kot danes. Morda, a močno upam, da ne.
Kako se boriti z negotovostjo? Kako si ustvariti varnost in predvidljivost v današnjem času? Kje iskati smisel? Kaj smisel sploh je?
Po mojem mnenju je smisel vse tisto, kar nas žene naprej. V teh časih večino ljudi naprej žene upanje, da bodo čim prej minili. In ravno v tem se lahko skriva precejšen problem. Vsem znani »samo da bo tole mimo, pa bom rešil svet« nas spravlja v zapravljanje življenja. V umik v omamo ali zimsko spanje. Živeti moramo zdaj. Pa čeprav smo bolni. Pa čeprav so otroci še majhni. Pa čeprav še nismo dovolj suhi. Ali dovolj bogati. Pa čeprav nas obkroža strašni virus. Korone ali paranoje. Zdaj.
Res smo zdaj nekoliko omejeni in jutri bomo najverjetneje še bolj. Toda kaj je tisto, kar vseeno ostaja pod našim nadzorom? Tudi če smo zaklenjeni doma, je vseeno naša odločitev, kako bomo preživeli ta čas. Lahko ves dan spremljamo novice ali pa ne. Ob tem nas lahko preplavlja strah, jeza ali kaj tretjega. Lahko večino dneva preležimo na kavču ali pa ga do večera niti opazimo ne. Lahko pokličemo prijateljico, lahko bratu napišemo pismo. Lahko se zahvalimo partnerju ali pa ga kam pošljemo. Lahko poslušamo klasiko ali alternativo. Lahko gledamo dramo ali komedijo. Razlike, ki prinesejo ali odnesejo smisel, proizvajamo v tem trenutku. V času, ki teče zdaj. Ga bomo le preživeli ali zares živeli?
Kakšen bo letošnji september? Pa oktober in november? Bodo šolarji med šolskimi odmori stikali glave in zrli v en telefonski zaslon ali bodo zaklenjeni doma zrli vsak v svojega?
Bodo naši otroci kdaj doživeli festival Glastonbury; ali kakršen koli festival, vsaj koncert, gasilsko veselico?
Bo na naslednji plačilni listi dodatek za prevoz na delo? Bomo za prvi november lahko obiskali babičin grob v drugi občini? Bomo med krompirjevimi počitnicami lahko kam potovali? Bomo lahko še sploh kdaj kam potovali? Bomo še kdaj pili pivo na Oktoberfestu? Bodo naši otroci kdaj doživeli festival Glastonbury? Ali kakršen koli festival? Ali vsaj kakšen koncert? Gasilsko veselico?
Umberto Galimberti, italijanski filozof in psihoanalitik, je že pred več kot desetletjem pisal o grozljivem gostu med mladimi – nihilizmu. Mladi ne vidijo smisla, je napisal, in razmišljajo takole: »Če svet ne deluje, se bom zapil in zadel.« Knjiga je bila izdana leta 2007, ko naj prihodnost za mlade ne bi predstavljala obljube, ampak grožnjo in posledično naj bi se mladi odločali živeti le za danes. Kajti jutri je negotov in grozeč. Ponavljam, delo je bilo napisano leta 2007. Če bi nam takrat kdo rekel, da si bomo čez 13 let močno želeli živeti v takšni negotovosti, bi mu verjetno rekli, da je nor.
Pravijo, da so dobri časi dobri le zato, ker so že minili. Današnji majhen problem se zagotovo zdi večji od včerajšnjega, že rešenega, a realno večjega. Vse je stvar perspektive. Morda si bomo v prihodnosti kdaj želeli, da bi bil svet tako predvidljiv in varen kot danes. Morda, a močno upam, da ne.
FOTO: Drazen Zigic/Getty Images
Kako se boriti z negotovostjo? Kako si ustvariti varnost in predvidljivost v današnjem času? Kje iskati smisel? Kaj smisel sploh je?
Po mojem mnenju je smisel vse tisto, kar nas žene naprej. V teh časih večino ljudi naprej žene upanje, da bodo čim prej minili. In ravno v tem se lahko skriva precejšen problem. Vsem znani »samo da bo tole mimo, pa bom rešil svet« nas spravlja v zapravljanje življenja. V umik v omamo ali zimsko spanje. Živeti moramo zdaj. Pa čeprav smo bolni. Pa čeprav so otroci še majhni. Pa čeprav še nismo dovolj suhi. Ali dovolj bogati. Pa čeprav nas obkroža strašni virus. Korone ali paranoje. Zdaj.
Res smo zdaj nekoliko omejeni in jutri bomo najverjetneje še bolj. Toda kaj je tisto, kar vseeno ostaja pod našim nadzorom? Tudi če smo zaklenjeni doma, je vseeno naša odločitev, kako bomo preživeli ta čas. Lahko ves dan spremljamo novice ali pa ne. Ob tem nas lahko preplavlja strah, jeza ali kaj tretjega. Lahko večino dneva preležimo na kavču ali pa ga do večera niti opazimo ne. Lahko pokličemo prijateljico, lahko bratu napišemo pismo. Lahko se zahvalimo partnerju ali pa ga kam pošljemo. Lahko poslušamo klasiko ali alternativo. Lahko gledamo dramo ali komedijo. Razlike, ki prinesejo ali odnesejo smisel, proizvajamo v tem trenutku. V času, ki teče zdaj. Ga bomo le preživeli ali zares živeli?
