Kolumna Alje Fabjan: Ronaldo
V zadnjih tednih se vse vrti okoli nogometa. In tako bo še nekaj dni. Vrti se žoga, vrtijo se glasni navijači in še vedno se vrtijo šale o solzah Christiana Ronalda. Verjetno večina ve, da beseda teče o dogodku na tekmi Portugalske in Slovenije, ko je naš vratar mojstrsko preprečil, da bi enajstmetrovka velikega Ronalda zatresla mrežo gola. In veliki Ronaldo se je, takoj zatem, na veliko razjokal.
In ni jokal le on, na tribuni je jokala tudi njegova mama. Kar se Ronaldo nauči, očitno Ronaldo tudi zna. In če smo do sedaj mislili, da zna predvsem brcati žogo in biti lep, smo zdaj lahko videli, da zna tudi prav lepo zajokati. Solz je bilo kar nekaj, videti so bile pristno in iskreno, torej kot nekaj, česar v današnjem svetu in času zagotovo manjka. Seveda pa so se zaradi njegovih solz vsuli komentarji, predvsem negativni. Ronaldu se posmehujejo, da je jokica, nekdanji nemški reprezentant je izjavil, da so bile njegove solze sramotne, da izražajo njegovo sebičnost ter da bi ga moral selektor celo poslati domov. Groteskno. Na drugi strani pa so Slovenci v šali zaključili, da smo Portugalcem zmago pustili, saj se nam je Ronaldo pač preveč zasmilil. In se tako pohvalili s svojo dobrodelnostjo. Za zjokat smešno ali kaj drugega?
Ronaldo je svojo reakcijo mirno pojasnil. Ni bilo prvič, da smo na tekmi lahko videli njegove solze, vidimo ga lahko tudi, kako moli, jezno krili z rokami ali poljublja nogometno žogo. On pač čustev ne skriva. Nogomet v njem vzbuja močna čustva, enako kot, nedvomno, navijačem. Čuti tudi veliko odgovornost za dober rezultat ekipe in pomembno mu je, da z nogometom osrečuje ljudi. Kar je lepo. Hkrati pa prinaša velik pritisk. Ki pa je bil na tej tekmi še posebno velik, glede na to, da pravi, da je šlo za njegovo zadnje prvenstvo.
Lepa razlaga, ob kateri bi moralo zbadljive komentatorje postati predvsem sram. Moja največja težava pa je v tem, da težko verjamem, da še vedno živim v svetu, kjer je takšna razlaga sploh potrebna. Ne morem verjeti, da je izražanje čustev še vedno predmet posmehovanja, celo zgražanja. Ne morem verjeti, da se še vedno postavlja vprašanje, koliko solz lahko v življenju potoči normalen moški. Ne da bi bil označen za kaj drugega.
Na trenutke pa le imam občutek, da se v svetu moškega čustvovanja marsikaj spreminja. Generacija moških, ki danes postajajo očetje, je generacija, ki joka. Tista, ki ima dovolj potlačene žalosti svojih očetov, tiste, ki se spreminja v agresijo ali depresijo. Ki ima dovolj cmoka v grlu zaradi goltanja lastnih solz, ker naj bi le tako postali pravi moški. Generacija moških, ki pride na terapijo in vse te nesmisle predeluje v nekaj bolj smiselnega, v nekaj, kar deluje. In ne hromi in tlači. Generacija, ki bo posledično končno lahko vzgojila prave moške. S pravimi solzami.
Simbol moči in uspeha je jokal prave solze. In po teh pravih solzah dal nekaj pravih golov zapored. In zato je tekma, če že ne naše zmage, prinesla pomemben nauk. Solze niso šibkost, temveč moč. Moč, ki omogoča, da se podamo naprej v boj. In zmagamo.
