Kolumna Alje Fabjan: Sreča v najem

Na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu sem si ogledala film, ki prikazuje najemanje ljudi za prevzemanje različnih vlog v našem življenju ali v življenju naših bližnjih. Tako recimo mama samohranilka najame hčerki očeta za tedenska srečanja, mlad moški nekoga, ki bo prevzel nase krivdo za napako pri delu ter poslušal šefovo pridigo namesto njega, odcvetela starleta ekipo fotografov, ki skačejo okoli nje po ulici in s tem nanjo usmerijo pozornost mimoidočih. Film še zdaleč ni zabaven. V času lažnih in vzporednih svetov, ki jih vsakodnevno obiskujemo že danes, deluje kot napoved jutrišnjega dne.

Kako bo, če bo res tako? Že nekako, najbrž. Zdaj ko ne bomo več dobili kreditov, bomo tako ali tako le še najemali. Nič ni naše, nič ni pravo, občutki pa so, kot da je. Skoraj. Ko dolgo piješ mleko v prahu, ima okus kot pravo.


In konec koncev, ali ni to tisto, kar je najbolj pomembno? To, kako se počutimo. Počutimo se v skladu s tistim, kar mislimo. In če verjamemo, da je mleko pravo, je tudi okus pravi. In s tem užitek. Kaj je slabše – laž, ki prinese smeh, ali resnica, ki prinese solze?

Občutki so gonilo vsega. Vsakega našega koraka, truda, odločitve, skratka vsega, kar naredimo, in tudi tistega, česar ne naredimo. Pomislite na to, kar delate ali česar ne, kar si želite ali česar si ne in si nekaj časa ponavljajte vprašanje: zakaj? Želim si novo službo. Zakaj? Ker želim imeti več denarja. Zakaj? Ker želim kupiti boljši avto. Zakaj? Ker želim bolj varen avto. Aha, ker torej želim večji občutek varnosti.

Ne grem teč, raje bom pojedel še en kos torte. Zakaj? Ker je zunaj mraz, ne da se mi, torta pa je tukaj. Aha, torej se želim počutiti prijetno. Zdaj. Tudi če se bom kasneje počutil malo manj prijetno. In poleti v kopalkah povsem neprijetno.

Vse, kar naredimo, je z namenom povečanja prijetnih občutkov ali izogibanja neprijetnim. To je vsa skrivnost naše motivacije. Razlika je le v tem, da nekateri prenesejo kratkoročno neprijetnost za dolgoročno dobro, večina pa ne. Večina se želi počutiti prijetno. Zdaj, zdaj in vedno zdaj. Instant odnosi, instant sreča. Instant doba. Zdaj.

In zakaj si v instant dobi torej ne bi lagali? In najemali ljudi? Če se nam zdaj pač ne da investirati v odnos. Ker se vedno želimo počutiti prijetno, odnos pa ni vedno prijeten. Pravi odnos je celo velikokrat neprijeten. Tisti, ki jih imamo najraje, nam povzročijo kar nekaj težav, kajne? Zdaj, prej in potem.

Po mojem se najemanje ljudi ne bi obneslo predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker bi vedeli. Da niso pravi. In to, kar vemo, vedno pokvari občutke. In drugič, ker bi najeto kmalu postalo pravo. Tečno, zahtevno, svojevoljno … Prav takšno kot nenajeto.

Najeta sreča bi torej lahko kmalu postala prava. Prava pa nikoli ni trajna. Se vedno kaj zgodi. Kaj, kar zavrti kolesje občutkov nazaj proti tlom.

Pazite nase in na svoje zdravje. Vse ostalo lahko najamete.