Kolumna Alje Fabjan: Vse izgoreva
Izgorelost niso le črke na oglasnem panoju.
Odpri galerijo
FOTO: Guliver/Getty Images
Zadnje čase beseda izgorelost skače iz vsakega kotička. Gleda nas z obcestnih plakatov, straši iz radijskih in televizijskih sprejemnikov, računalnikov pa bolje, da sploh ne prižigamo. Tako in tako pravijo, da v veliki meri prispevajo k izgorelosti, ki je, se zdi, danes problem vseh. Še več, danes je prav moderno biti zaseden, izčrpan od vsega, izgorel. V nasprotnem primeru te ima družba za čudnega, lenega.
Zakaj? Nekaj malega o tem že vemo. Vse daljši delovni čas, tekmovalnost – seveda si želimo biti prvi, pa tudi za ceno zdravja. Če nam to uspeva in če v trenutni tekmovalni panogi vsaj malo uživamo, še ni tako hudo. Olje na ogenj našega izgorevanja namreč najbolj priliva naš odnos do sveta, najlepše se razplamti predvsem s perfekcionističnim pristopom. Tisto, česar morda ne slišimo dovolj pogosto, je, da dokončen požig ni posledica le preobilice dela, temveč težav v odnosih. Če je v naših odnosih vsaj približno vse v redu, to največkrat pravočasno zaduši plamene.
Menim, da obstaja povsem spregledan vidik našega izgorevanja. Premalokrat so nam povedali, da ne moremo imeti vsega. Ali pa tega nismo nikoli dovolj dobro slišali. Dan ima 24 ur. Za vse. Mi pa to poskušamo ignorirati. Osnovno vodilo je, da je mogoče imeti in doseči prav vse, za vsakogar. Žal ne drži. Mi pa se obnašamo, kot da je mogoče. Kot da imaš lahko super uspešno kariero, partnerstvo, postavo, hkrati pa še dovolj časa za igro z otroki, vse hobije, druženje s prijatelji in občasno lenarjenje. Nujno je prav vse. Če ne, se počutimo slabše od drugih. Ti se tudi delajo, da je možno v 24 ur stlačiti prav vse. Pa ni.
Kar bi nujno morali sprejeti, če nočemo izgoreti v kupček pepela, še preden je to pač nujno, je, da se moramo odločiti. In ko se odločimo za eno stvar, se od-ločimo od druge. Če se odločimo za vzdrževanje manekenske postave, bo pač treba na fitnes in nameniti nekaj časa pripravi primernih obrokov. To nam bo vzelo čas. Oziroma se moramo sami odločiti, kje oziroma čemu bomo ta čas odvzeli. Delu, druženju, spanju? Vesolje nam ne bo poklonilo dveh dodatnih ur za vzdrževanje postave.
Pogosto se pri svojem delu srečam s kom, ki pravi, da mu uspeva vse. Ker je discipliniran, navajen, odločen.
Dovolj ima pet ur spanja, med umivanjem zob pripravlja zajtrk sebi in otrokom, med oblačenjem že odgovarja na maile, na poti v službo posluša avdioknjigo, službeni odmor za kosilo izkoristi za obisk fitnesa, da je čim prej doma in se posveti otrokom, sočasno pa piše doktorat. Zvečer najde čas za druženje s prijatelji, saj se mu zdi to pomembno. Vse to se mu zdi pomembno. S tem se moram strinjati.
Toda … Že naslednjo uro poslušam zgodbo nekoga drugega. Ki je dolga leta živel kot prvi. Zdaj pa ne živi več. Životari. Že več let ne more vstati s postelje. Bolniška se vleče že tako dolgo, da bo treba nekaj ukreniti. A kaj? Včasih si ne zmore niti umiti zob.
Izgorelost, žal, niso le črke na oglasnem panoju.
Izgorelost niso le črke na oglasnem panoju.
Zakaj? Nekaj malega o tem že vemo. Vse daljši delovni čas, tekmovalnost – seveda si želimo biti prvi, pa tudi za ceno zdravja. Če nam to uspeva in če v trenutni tekmovalni panogi vsaj malo uživamo, še ni tako hudo. Olje na ogenj našega izgorevanja namreč najbolj priliva naš odnos do sveta, najlepše se razplamti predvsem s perfekcionističnim pristopom. Tisto, česar morda ne slišimo dovolj pogosto, je, da dokončen požig ni posledica le preobilice dela, temveč težav v odnosih. Če je v naših odnosih vsaj približno vse v redu, to največkrat pravočasno zaduši plamene.
Menim, da obstaja povsem spregledan vidik našega izgorevanja. Premalokrat so nam povedali, da ne moremo imeti vsega. Ali pa tega nismo nikoli dovolj dobro slišali. Dan ima 24 ur. Za vse. Mi pa to poskušamo ignorirati. Osnovno vodilo je, da je mogoče imeti in doseči prav vse, za vsakogar. Žal ne drži. Mi pa se obnašamo, kot da je mogoče. Kot da imaš lahko super uspešno kariero, partnerstvo, postavo, hkrati pa še dovolj časa za igro z otroki, vse hobije, druženje s prijatelji in občasno lenarjenje. Nujno je prav vse. Če ne, se počutimo slabše od drugih. Ti se tudi delajo, da je možno v 24 ur stlačiti prav vse. Pa ni.
FOTO: Guliver/Getty Images
Kar bi nujno morali sprejeti, če nočemo izgoreti v kupček pepela, še preden je to pač nujno, je, da se moramo odločiti. In ko se odločimo za eno stvar, se od-ločimo od druge. Če se odločimo za vzdrževanje manekenske postave, bo pač treba na fitnes in nameniti nekaj časa pripravi primernih obrokov. To nam bo vzelo čas. Oziroma se moramo sami odločiti, kje oziroma čemu bomo ta čas odvzeli. Delu, druženju, spanju? Vesolje nam ne bo poklonilo dveh dodatnih ur za vzdrževanje postave.
Pogosto se pri svojem delu srečam s kom, ki pravi, da mu uspeva vse. Ker je discipliniran, navajen, odločen.
Dovolj ima pet ur spanja, med umivanjem zob pripravlja zajtrk sebi in otrokom, med oblačenjem že odgovarja na maile, na poti v službo posluša avdioknjigo, službeni odmor za kosilo izkoristi za obisk fitnesa, da je čim prej doma in se posveti otrokom, sočasno pa piše doktorat. Zvečer najde čas za druženje s prijatelji, saj se mu zdi to pomembno. Vse to se mu zdi pomembno. S tem se moram strinjati.
Toda … Že naslednjo uro poslušam zgodbo nekoga drugega. Ki je dolga leta živel kot prvi. Zdaj pa ne živi več. Životari. Že več let ne more vstati s postelje. Bolniška se vleče že tako dolgo, da bo treba nekaj ukreniti. A kaj? Včasih si ne zmore niti umiti zob.
Izgorelost, žal, niso le črke na oglasnem panoju.
