Kolumna Alje Fabjan: Začetek ali konec?

V  obdobju ubijajoče negotovosti se radi zatečemo k napovedovanju prihodnosti. Kdaj bo vsega tega konec? Kako bo, ko bo vsega tega konec? Sama se temu vedno bolj izogibam, saj so se vse moje dosedanje napovedi glede korone izkazale za zelo napačne. Ni kaj, tu je čas, ko se za pravilne izkazujejo le napovedi najbolj črnogledih pesimistov.


Posvetimo se raje temu, kaj imamo zdaj. Že v bolj rožnatih obdobjih se je dobro osredotočati na sedanji trenutek. Torej. Večinoma imamo več časa. Prej smo tarnali, da nam ga primanjkuje. Da bi ga radi več preživeli z najdražjimi. Za dobro vseh upam, da so to večinoma ljudje, s katerimi si delimo gospodinjstvo. Če spadamo v skupino srečnežev, lahko delamo od doma.

Vedno smo občudovali države, v katerih je to omogočeno večjemu odstotku zaposlenih. Vidimo lahko tudi, da so nekateri zelo hitro proizvedli ali začeli preprodajati kaj, kar se zdaj pač bolje prodaja. Korona nekaterim prinaša dobiček. Med nami lahko opazimo več solidarnosti in sočutja. Na različnih področjih se je zelo hitro organizirala prostovoljna pomoč, ljudje zastonj oddajajo svoja stanovanja zdravstvenemu osebju.

Dogajal naj bi se porast kreative, iz dolgčasa se pač rodijo najboljše ideje. Pričakuje se, da se bo preuredil naš sistem vrednot, upajmo, da na bolje, da se bomo začeli zavedati, da smo premalo prijazni do našega planeta ter da bodo luknje v gospodarskem sistemu postale še bolj vidne in posledično zrele za krpanje. Zrak je že bolj čist in končno si znamo umiti roke. Korono lahko torej vidimo kot priložnost. Kot začetek nečesa boljšega.

Na bolj senčni strani imamo polno strahu, obupa, negotovosti, nemoči, jeze. Bojimo se virusa, bojimo se izgube ali zmanjšanja prihodkov, bojimo se, da bo zmanjkalo hrane. V obup nas silijo pesimistične napovedi, da lahko takšno stanje traja še mesece. Negotovi smo glede tega, kako naj se obnašamo, v kolikšnem obsegu lahko živimo in s kom, po kateri občini se lahko sprehajamo. Nemočno čakamo, kakšne novice nam bodo prinesla naslednja poročila. Jezni smo nase, če se nam zdi, da nismo bili dovolj pazljivi, ter na druge, če se nam približajo brez maske.

Razširja se nestrpnost, stigmatiziramo okužene in jih obravnavamo, kot bi se okužili in širili virus nalašč. Jezni smo na očeta, ki gre vsak dan v trgovino, sestro, ki si drzne kolesariti okrog, otroke, ki se nočejo doma učiti, partnerja, ker je pač vsak dan doma. Naraščajo anksioznost, depresija, obsesivno kompulzivne motnje, slabša se splošno psihično stanje večine. Kar seveda vpliva tudi na fizično stanje. Niti pomanjkanje svežega zraka in sončne svetlobe ne koristi. Izginjanje vsega znanega in pomanjkanje obredov boli. Tudi socialna izolacija ubija. Korono lahko vidimo kot katastrofo. Kot konec vsega dobrega.

Torej. Marsikaj se je in se bo spremenilo. Le za eno stvar si upam staviti, da ostaja enaka. Da je in vedno bo največ odvisno od nas samih in tega, kako vidimo svet.