Kolumna Barbare Kuklec Petek: Presenečenje, a prijetno
Ko so bile ceste proti obali polne pločevine, smo se nekateri z dopusta že vračali. Spočiti, zadovoljni, midva z možem pa tudi prijetno presenečena, da je denarnica ostala precej bolj polna, kot sva pričakovala. Mediji so namreč že nekje od začetka maja polni pričevanj zgroženih turistov, ki so nekje odšteli deset evrov za pivo ali šest za rogljič.
Kaj natanko sva z možem letos počela drugače, je težko reči, zavestno se nisva odrekala ničemur, ker nama to ni v navadi. Je pa res, da jutranjo kavo vedno pijeva doma, ker nama je turška pač ljubša. Ker že deset let dopustujeva na istem otoku in poznava skoraj vse njegove skrite kotičke, nisva imela slabe vesti, če sva kak dan preždela na terasi apartmaja ali bližnji plaži, pa sva prihranila kakšen liter goriva, ki je sicer na Hrvaškem za razliko od lanskega poletja cenejši kot pri nas. Ko se po dnevu ali dveh lenarjenja ob zvokih čričkov odpočijeta telo in um, tudi ni več težko poprijeti za kuhalnico, čeprav pred vsakim dopustom vztrajam, da kuhala pa že ne bom. Pa sva skoraj ves čas dopusta jedla doma. Najbrž prvič. Ker iz neznanega razloga nihče ni čutil potrebe po friganih lignjih ali tradicionalnih otoških dobrotah. Vse sva že poskusila in se vsega nasitila. Veliko sva prihranila, to je treba priznati, ker je mož ribolovec, in so bile na mizi vsak dan ribe, tako je bilo treba kupiti le še nekaj za prilogo. Domače oljčno olje nama je podaril gazda. Še ena prednost dopustovanja na vedno enem in istem mestu. Po določenem času se iz gosta spremeniš v prijatelja, skorajda domačina, v restavraciji, polni Američanov in Avstralcev, te osebje tako tudi obravnava in pivo je takoj evro do dva cenejše.
Koliko bo kdo zapravil na dopustu, je seveda stvar posameznika in njegovih želja. Z možem z leti postajava vedno manj zahtevna. Nekoč je bilo treba vsak dan vsaj na dva izleta, obiskati vse konobe in poskusiti vse, kar je bilo pri sosednji mizi videti slastno. Zdaj je vse, kar si želiva od dopusta, mir, odklop, sprememba okolja, morje, čas zase. Lahko rečem, da imava srečo, da sva se potrošniško izživela v časih, ko ni bilo rekordne inflacije, in lahko zdaj uživava v malih stvareh, ki so sicer brezplačne, a obenem neprecenljive.
