Kolumna Bojana Budje: 175 let potem
Jutri se bomo na že tradicionalnem prizorišču v Geometričnem središču Slovenije v Spodnji Slivni pri Vačah vnovič priklonili dnevu slovenske zastave. Prva slovesnost tam je bila že leta 1998 v počastitev 150-letnice prvega izobešanje slovenske zastave, odtlej se tega dogodka vsakoletno spominjamo vsako prvo nedeljo po 7. aprilu. Tega dne davnega leta 1848 je namreč slovenski domoljubni študent Lovro Toman z nekaj pogumnimi somišljeniki prvič izobesil slovensko tribarvnico na pročelju gostilne Zlata riba na Wolfovi 8 sredi Ljubljane. Kot junaški odgovor na izobešanje nemške zastave na Ljubljanskem gradu.
Malo nas ve, da se je naša bela, modra in rdeča tribarvnica torej rodila že s pomladjo narodov pred natanko 175 leti. Barve so bile izbrane iz grba dežele Kranjske, potrdila pa jih je tedanja avstrijska administracija na Dunaju. Z nami so še danes. Je pa res, da je v teh številnih desetletjih slovenska zastava premnogokrat tudi zardevala. Od sramu. Kajti simbolizira državo, ki je skregana, tako rekoč sprta sama s seboj. Še vedno se delimo na leve in desne, polni smo sovražne retorike in dejanj. In znova bom zapisal, kako ne vidim nobenega pravega razloga več, čemu bi se partizanovci na eni strani ter domobranci in belogardisti na drugi kdaj spravili. Naj ostanejo sovražniki do groba! Vse bolj sem namreč prepričan, da bi bilo celo hudo narobe, kar svetohlinsko, ako bi si po nekogaršnji zapovedi zdaj padli v objem. Kompromis bi bil izdaja prvih in drugih. Navsezadnje se bomo o tem kmalu lahko prepričali na lastni koži. Prihaja namreč 27. april, dan upora proti okupatorju. Ko bodo v zraku namesto zastav novi in stari očitki, zamere in z njimi vsakovrstna prilagajanja zgodovine svojim potrebam in interesom. Tudi to je Slovenija. Vaša, naša, moja.
Po najpreprostejši definiciji je zastava neka cunja na drogu, ki se uporablja za signaliziranje ali identifikacijo. Kot jo denimo uporabljajo ajzenponarji na peronih ali jih bodo green dragonsi in viole na nedeljskem večnem derbiju med Olimpijo in Mariborom. Sam pripadam generaciji, ki ji je zastava veliko več kot le kos blaga. Državna je zame najpomembnejši simbol patriotizma in domoljubja. Tisti, ki so bili z njo 12. junija 1991 pri Aljaževem stolpu, so vanju še verjeli. Njihovo dejanje je bilo čisto, brez kančka dvoma, do konca patriotsko. Danes so čustva žal drugačna. Stopnja naše domoljubnosti bo najbolj verodostojno izpričana s številom izobešenih zastav že čez natanko 12 dni.
