Kolumna Bojana Budje: Bela, modra, rdeča
Naj zaboga sovraštvo in zaigrana načelnost po naravni poti umreta skupaj s tistimi, ki oboje že desetletja nosijo v sebi.
Odpri galerijo
Zastava je državni simbol, nemara najpomembnejši. Nadomestna poslanka Maša Kociper bi ji ob bok sicer pridodala še poslance, ki jim je svojčas prav tako pripisala enako časten status. A se je na našo srečo in poslankino žalost ta domislica pozneje izkazala za zgolj njeno razmišljanje, dostojno kake košate natur bjondinke. Z zastavo je drugače, pred par dnevi, točneje 7. aprila, je bil slovenski dan zastave. Na ta datum davnega leta 1848 je slovenski domoljubni študent Lovro Toman z nekaj pogumnimi somišljeniki prvič izobesil slovensko tribarvnico na pročelju gostilne Zlata riba na Wolfovi 8 v Ljubljani. Kot odgovor na izobešanje nemške zastave na Ljubljanskem gradu.
A kot domala vse je ta še od boga prekleti koronavirus odpihnil tudi obeleževanje tega dogodka. O prebujanju in oblikovanju slovenske narodne zavesti skozi tri stoletja bomo torej razpravljali ob letu osorej, a vendarle je dobro vedeti, da se je naša bela, modra in rdeča tribarvnica rodila že s pomladjo narodov pred natanko 172 leti. Barve so bile izbrane iz grba dežele Kranjske, potrdila pa jih je tedanja avstrijska administracija na Dunaju. Z nami so še danes. Žal pa je velikokrat v teh številnih desetletjih slovenska zastava zardevala. Tudi danes. Simbolizira državo, ki je skregana, sprta sama s seboj. Niti zlovešča epidemija, kakršnih je bilo v zgodovini človeštva zgolj nekaj, je ni zedinila. Še vedno se delimo na leve in desne, nemara celo bolj kot v času zdravja in blaginje. In res ne vidim prav nobenega pravega razloga več, čemu bi se partizani na eni strani ter domobranci in belogardisti na drugi kdaj spravili. Naj ostanejo taki do groba. Prihaja 27. april, dan upora proti okupatorju, ko bodo v zraku namesto zastav novi in stari očitki, zamere, vsakovrstna prilagajanja zgodovine svojim potrebam in interesom. Vse bolj sem prepričan, da bi bilo celo hudo narobe, če bi si nekdanji sovražniki zdaj padli v objem, četudi zgolj posreden. Kompromis bi bil svetohlinski.
Spoštujem našo, svojo zastavo, njene barve in grb na njej. Četudi mi ni ravno kak likovni in umetniški presežek. A je moja. Pod to zastavo ne prenesem ne sovraštva ne zaigrane načelnosti. In naj zaboga potem po naravni poti umreta skupaj s tistimi, ki oboje že pet, šest ali sedem desetletij nosijo v sebi. Da prepirov in delitev osvobodimo vsaj naše otroke. In seveda vse naslednje generacije.
A kot domala vse je ta še od boga prekleti koronavirus odpihnil tudi obeleževanje tega dogodka. O prebujanju in oblikovanju slovenske narodne zavesti skozi tri stoletja bomo torej razpravljali ob letu osorej, a vendarle je dobro vedeti, da se je naša bela, modra in rdeča tribarvnica rodila že s pomladjo narodov pred natanko 172 leti. Barve so bile izbrane iz grba dežele Kranjske, potrdila pa jih je tedanja avstrijska administracija na Dunaju. Z nami so še danes. Žal pa je velikokrat v teh številnih desetletjih slovenska zastava zardevala. Tudi danes. Simbolizira državo, ki je skregana, sprta sama s seboj. Niti zlovešča epidemija, kakršnih je bilo v zgodovini človeštva zgolj nekaj, je ni zedinila. Še vedno se delimo na leve in desne, nemara celo bolj kot v času zdravja in blaginje. In res ne vidim prav nobenega pravega razloga več, čemu bi se partizani na eni strani ter domobranci in belogardisti na drugi kdaj spravili. Naj ostanejo taki do groba. Prihaja 27. april, dan upora proti okupatorju, ko bodo v zraku namesto zastav novi in stari očitki, zamere, vsakovrstna prilagajanja zgodovine svojim potrebam in interesom. Vse bolj sem prepričan, da bi bilo celo hudo narobe, če bi si nekdanji sovražniki zdaj padli v objem, četudi zgolj posreden. Kompromis bi bil svetohlinski.
Naj zaboga sovraštvo in zaigrana načelnost po naravni poti umreta skupaj s tistimi, ki oboje že desetletja nosijo v sebi.
Spoštujem našo, svojo zastavo, njene barve in grb na njej. Četudi mi ni ravno kak likovni in umetniški presežek. A je moja. Pod to zastavo ne prenesem ne sovraštva ne zaigrane načelnosti. In naj zaboga potem po naravni poti umreta skupaj s tistimi, ki oboje že pet, šest ali sedem desetletij nosijo v sebi. Da prepirov in delitev osvobodimo vsaj naše otroke. In seveda vse naslednje generacije.
