Kolumna Bojana Budje: Dežela starih
Polnih triindvajset let je, kar so Združeni narodi 12. avgust razglasili za mednarodni dan mladih. In ga kajpak namenili razmišljanju o mladosti, ki bo enkrat starost. Enotne opredelitve, koga šteti med mlade, ni, najpogosteje se omenjajo tisti med 15. in 29. letom starosti; takih je bilo v začetku tega leta pri nas natanko 308.000. Veliko ali malo, upoštevaje kajpak celotno dvomilijonsko populacijo? Bi rekel, da katastrofalno, kajti število tovrstno mladih se je v enem samem desetletju zmanjšalo za kar 15 odstotkov, za tretjino več pa je starejšega življa nad 65 leti. Slovenija postaja dežela starih. Zakaj že?
Vzemimo mladi par. Oba z univerzitetno diplomo ali nemara še s kakšnim magisterijem ali doktoratom v žepu. Poleg faksa, še neskaljene ljubezni in drug drugega nimata praktično nič. V življenje stopata kot javna uslužbenca, ona z debelim tisočakom neto mesečne plače, on s kakšnim stotakom več. Njuna prva usoda sta najprej najemniška soba in zatem najemniška garsonjera, zraven še star avto. Njun življenjski cilj seže do enega ali največ dveh otrok, kakšnega potovanja, nedeljskega izleta s kosilom in pa z nekaj sreče do lastnega stanovanja. A kako do njega? Obstajajo raznorazne stanovanjske sheme in obstajajo banke, z njihovo pomočjo, predvsem pa s pomočjo starih in nekaj sreče, je mogoče postati lastnik stanovanja v dveh desetletjih s še nekaj drobiža. Mesečni obrok je težak vsaj tretjino plače ali več, banka si ga vzame vsakomesečno do centa in do sekunde natančno. Časi hiperinflacij, ki so nam pomagali izničiti kredo, so mimo. Za vselej. Tudi propad Juge se zgodi vsega enkrat, enako Jazbinšek, mladi pari so danes pečeni. Kolikor toliko spodobnega kvadrata stanovanja v Ljubljani pod štirimi tisočaki menda ne dobiš. Halo!? Življenje je torej bolj ali manj namenjeno odplačevanju kreditov, šolanju otroka, kakšni radosti v podobi podedovane podeželske bajtice, ki je prej breme kot vikend. Na starost pa si nekdaj mlada rečeta, da sta živela pošteno in srečno. Ker je življenje pač narejeno tako, da nesreče pozabljamo. Tiste ob njiju, ki so živeli v razkošju in izobilju, pa sta itak dojemala kot tujce z drugega planeta, ki jima ni usojen.
Tudi zato smo v vodilni deseterici evropskih držav, koder mladi najdlje živijo s svojimi starši. Vse tja do tridesetega. In zagotovo je v družbi tašče in tasta tudi objektivno malce težje pridelati kak naraščaj.
