NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Domoljubni
Domoljubnosti ni nikoli preveč. Z njo v Planici prekašamo celo naše južne sosede.
Odpri galerijo
Naj nam bo všeč ali ne, naši južni sosedje nas tu pa tam tudi prehitevajo. In to kar po desni. Ne le pri črpanju evropskih sredstev, saj bodo denimo znameniti pelješki most zgradili z domala docela eujevskimi novci; torej tudi z našimi. Prehitevajo nas zlasti z domoljubnostjo. Pa ne zgolj hujskaško, nacionalistično. Že nekaj let denimo razpisujejo tekmovanje za nove hrvaške besede. In to take, ki v njihovem domačem jeziku nadomeščajo nepotrebne tujke. Roko na srce, mi jih raje popačimo in sprejmemo za svoje. Ker se nam to zdi ful, špon in mega. Pa še odštekano, trendovsko, frendovsko, nepreplonkano, bognedaj, da bi jih skenslali.
Te dni so v svoj slovar vpisali sto novih besed, zmagovalne tri so nagradili s 5000, 3000 in 1500 kunami. Ali s 670, 400 in 200 evri. Ni kdove kaj, a šteje le izplen. Zmagala je beseda zapozorje, mi bi jo prevedli v zaodrje, prav vsi na severu eks Juge pa jo razumemo kot bekstejdž (backstage). Nekaj, kar se dogaja za odrom, skrito očem javnosti. V tovrstnem begu pred tujkami je našim južnim sosedom uspelo pohrvatiti celo besede, kot so selfie, algoritem ali radioaktivna snov. Ni kaj, všečno in zavedno početje. Lahko bi mu izjemoma sledili. Domoljubnosti pač ni nikoli preveč.
Največ je te dni izpričujemo v Planici. To je sleherni konec marca naša največkrat izrečena beseda. Razume jo ves svet, prevoda nima. Ga ne potrebuje. Že desetletja je Planica edina čisto zaresna in čisto ta prava slovenska športna pravljica z resničnimi junaki. V dolini pod Poncami Slovenci vselej zmagujemo. S poleti in drugače. Tam smo celo bolj domoljubni kot naši južni sosedje. A tudi če bi se kdaj po kdo ve kakem naključju namenilo, da bi v naši Planici najdlje odjadral Hrvat, bi Janezi pač rekli, da se je to zgodilo pri nas in da se je skakati naučil od slovenskih orlov. Pod Poncami smo najsrečnejši, nedotakljivi. Celo združeni, le tod je vseeno, ali si rdeč, rumeno-moder, črn, zelen, ali si Kučanov, Šarčev, Janšev, Mesčev, Cerarjev, Židanov, Karlov, Alenkin itd. Vsi mahamo z zastavo ene barve, kričimo iste zloge, se nacejamo z laškim, unionom in cvičkom, družno mlatimo čevape in kranjske.
Ona, ena in edina. Ko se bo jutri proti večeru v dolino pod Poncami vrnila spokojnost, ji lahko čestitamo tudi za materinski dan.
Te dni so v svoj slovar vpisali sto novih besed, zmagovalne tri so nagradili s 5000, 3000 in 1500 kunami. Ali s 670, 400 in 200 evri. Ni kdove kaj, a šteje le izplen. Zmagala je beseda zapozorje, mi bi jo prevedli v zaodrje, prav vsi na severu eks Juge pa jo razumemo kot bekstejdž (backstage). Nekaj, kar se dogaja za odrom, skrito očem javnosti. V tovrstnem begu pred tujkami je našim južnim sosedom uspelo pohrvatiti celo besede, kot so selfie, algoritem ali radioaktivna snov. Ni kaj, všečno in zavedno početje. Lahko bi mu izjemoma sledili. Domoljubnosti pač ni nikoli preveč.
Največ je te dni izpričujemo v Planici. To je sleherni konec marca naša največkrat izrečena beseda. Razume jo ves svet, prevoda nima. Ga ne potrebuje. Že desetletja je Planica edina čisto zaresna in čisto ta prava slovenska športna pravljica z resničnimi junaki. V dolini pod Poncami Slovenci vselej zmagujemo. S poleti in drugače. Tam smo celo bolj domoljubni kot naši južni sosedje. A tudi če bi se kdaj po kdo ve kakem naključju namenilo, da bi v naši Planici najdlje odjadral Hrvat, bi Janezi pač rekli, da se je to zgodilo pri nas in da se je skakati naučil od slovenskih orlov. Pod Poncami smo najsrečnejši, nedotakljivi. Celo združeni, le tod je vseeno, ali si rdeč, rumeno-moder, črn, zelen, ali si Kučanov, Šarčev, Janšev, Mesčev, Cerarjev, Židanov, Karlov, Alenkin itd. Vsi mahamo z zastavo ene barve, kričimo iste zloge, se nacejamo z laškim, unionom in cvičkom, družno mlatimo čevape in kranjske.
Ona, ena in edina. Ko se bo jutri proti večeru v dolino pod Poncami vrnila spokojnost, ji lahko čestitamo tudi za materinski dan.
