NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Drugi blok
Nisem Šarčevo trobilo, a drugi blok je dejstvo. Pa naj nam je všeč ali ne.
Odpri galerijo
Priznam, Šarec me je presenetil. Znova. Ne zato, ker je v četrtek obiskal jedrsko elektrarno v Krškem, pač pa, ker je kot prvi politik v samostojni Sloveniji jasno in glasno podprl projekt gradnje drugega bloka posavske nuklearke. Zalogaj, težak vsaj pet drugih tirov ali domala štirih tešev 6. Tako, za bežno primerjavo.
Jasno, grinpisovci in ostali kao okoljevarstveniki so zagnali vik in krik. Saj da bi premier s tem po Teš 6 naši državi zadal še drugi strel v koleno. Nisem prepričan. Govoriti o obnovljivih virih, sončni in vodni energiji, vetrnicah, je brez dvoma miloslušno, a vprašanje, koliko realno. Iz izkušenj vemo, da lahko postavitev vetrnice danes denimo prepreči že vsak ptičjeljubec, strokovno jim pravimo ornitologi. Razmišljati pa je treba hitro; Amazonija, pljuča matere Zemlje, je v ognju, gori Sibirija, planet se segreva, prihodnost je nepredvidljiva, niti sonce ni več zanesljivo. Tudi sam sem bil še leta nazaj med onimi, ki so svarili pred krško nuklearko, možnimi popotresnimi posledicami, ranljivostjo v primeru terorističnega napada, pred kaj bi bilo, če bi bilo. A saj tudi nemška kanclerka Merklova svojčas ni pretirano nasprotovala zapiranju jedrskih elektrarn. Zdaj pa jim – in to v imenu varovanja okolja! – podaljšuje življenje tja do polovice tega stoletja. Za dve generaciji. Ne brez razloga. Ni greh kdaj stopiti na trda tla ter pogledati dejstvom v oči. Ne željam. Le da ni prepozno.
Elektrika iz nukleark je poceni. In čista. Gospodarjem nafte, plina in premoga sporoča, da fosilna goriva proizvajajo ogljikov dioksid, ki je dokazani krivec podnebnih sprememb. Vemo tudi, da je do omembe vredne rabe obnovljivih virov energije še prekleto daleč. Predaleč. Jedrska varnost? Bi rekel, da je v rokah graditeljev. Černobil je bil pač ena od ruskih katastrofalnih zablod, tako kot denimo komunizem. Slovenija? Veriga elektrarn na reki Savi je stranski igralec. O Tešu 6 vemo vse ali nič, vsekakor pa to, da nikoli ni bil nacionalni projekt. Bil je projekt za zaslužkarstvo posameznikov in njihovih nedefiniranih šelestečih koristi.
In kaj nam ostane? Spoznanje, da lahko energijo za našo prihodnost pridobimo le na Krškem polju. Z gradnjo drugega bloka. Nisem Šarčevo trobilo, a to je dejstvo. Pa naj nam je všeč ali ne. Najdražja je energija, ki je ni.
Jasno, grinpisovci in ostali kao okoljevarstveniki so zagnali vik in krik. Saj da bi premier s tem po Teš 6 naši državi zadal še drugi strel v koleno. Nisem prepričan. Govoriti o obnovljivih virih, sončni in vodni energiji, vetrnicah, je brez dvoma miloslušno, a vprašanje, koliko realno. Iz izkušenj vemo, da lahko postavitev vetrnice danes denimo prepreči že vsak ptičjeljubec, strokovno jim pravimo ornitologi. Razmišljati pa je treba hitro; Amazonija, pljuča matere Zemlje, je v ognju, gori Sibirija, planet se segreva, prihodnost je nepredvidljiva, niti sonce ni več zanesljivo. Tudi sam sem bil še leta nazaj med onimi, ki so svarili pred krško nuklearko, možnimi popotresnimi posledicami, ranljivostjo v primeru terorističnega napada, pred kaj bi bilo, če bi bilo. A saj tudi nemška kanclerka Merklova svojčas ni pretirano nasprotovala zapiranju jedrskih elektrarn. Zdaj pa jim – in to v imenu varovanja okolja! – podaljšuje življenje tja do polovice tega stoletja. Za dve generaciji. Ne brez razloga. Ni greh kdaj stopiti na trda tla ter pogledati dejstvom v oči. Ne željam. Le da ni prepozno.
Elektrika iz nukleark je poceni. In čista. Gospodarjem nafte, plina in premoga sporoča, da fosilna goriva proizvajajo ogljikov dioksid, ki je dokazani krivec podnebnih sprememb. Vemo tudi, da je do omembe vredne rabe obnovljivih virov energije še prekleto daleč. Predaleč. Jedrska varnost? Bi rekel, da je v rokah graditeljev. Černobil je bil pač ena od ruskih katastrofalnih zablod, tako kot denimo komunizem. Slovenija? Veriga elektrarn na reki Savi je stranski igralec. O Tešu 6 vemo vse ali nič, vsekakor pa to, da nikoli ni bil nacionalni projekt. Bil je projekt za zaslužkarstvo posameznikov in njihovih nedefiniranih šelestečih koristi.
In kaj nam ostane? Spoznanje, da lahko energijo za našo prihodnost pridobimo le na Krškem polju. Z gradnjo drugega bloka. Nisem Šarčevo trobilo, a to je dejstvo. Pa naj nam je všeč ali ne. Najdražja je energija, ki je ni.
