Kolumna Bojana Budje: Kruh naš vsakdanji

Danes se splača priti na osrednjo ljubljansko tržnico, točneje na njen Pogačarjev trg. Dišalo bo po kruhu. Vsakovrstnem, tudi po sedemstogramskih hlebčkih, zamesenih iz sedmih vrst žit, ki bodo simbolizirali sedem desetletij legendarnega Žita. Nočem mu delati reklame, a ta firma je hočeš nočeš simbol slovenskega pekarstva. Žal s tujim lastnikom, a to je že druga zgodba. Okrogli rojstni dan Žita me je zgolj napeljal na razmišljanje o kruhu.

Dojel sem, da mit o njem umira. Da nikogar več ne zanimajo babičine in dedkove pripovedi o skorjici kruha, o krušnih drobtinicah, ki niso smele pasti z mize, o strašnih usodah, ki so včasih – ne vedno, ker na svetu poleg kruha primanjkuje tudi pravice – doletele tiste, ki so kruh tako ali drugače zavrgli. Tudi od kruha in iger nas zanimajo le še slednje. Danes imajo kruha dovolj celo klošarji. Njih blaginja se bolj meri v litrih namiznega vina alias en starček kot pa v hlebcih. Pa otroci, ki jim je mit o kruhu bajka z onega sveta. Oni živijo v svojem svetu mekdonaldsov, čisburgerjev, bigmekov, nagetsov, ameriken frajed čiknov, hepimilov, obveznih pomfrijev, krispijev, rojalčisov in kaj vem česa vsega še. Kruh je zanje zgolj nekaj, kar se kupi v merkatorjih, šparih, hoferjih, lidlih, leklerkih. Zanje se tudi mleko molze iz tetrapaka. In se nostalgično spomnim časov, ko je bila zgodovina kruha tudi zgodovina človeštva. Ko nas je kruh vzgajal v ljudi. Blagoslov in prekletstvo kruha. Le komu je še tega danes mar? Kruh je vsakdanjost, ki nas bi zmotila edinole, če je ne bi bilo. Znate zmoliti očenaš? Se spomnite vloge kruha v njem?

Vse je drugače. Žetev, simbol človekovega uspeha, krona truda, izčiščena plodnost, že zdavnaj ni več praznik. Nekaj tednov je od časa, ko so padali zlato rumeni snopi, a nisem našel časopisa, ki bi na prvi strani objavil sliko mogočnega kombajna v pšeničnem polju, segajočem do obzorja pomurske ravnice. Naslovnice so za politike in nesreče. Pa se vsaj danes, ob okroglem jubileju Žita, spomnimo, kako je cikel setve in žetve v svoji božanskosti učlovečil človeka, ga iz nabiralca koreninic in lovca naredil za poljedelca, obdelovalca zemlje. Njiv, ki rojevajo kruh. Tisti kruh, s katerim so bile vse žalosti manjše.